Sinoči je Gledališko združenje Koroški deželni teater s svojimi sedmimi igralci zasedbe Žabe na radeškem odru uprizoril predstavo, ki je bila nekakšna mešanica drame in na trenutke tragi-komedije - prve zaradi grotesknosti, na katero so opozorili med vrsticami in se dogaja tudi v zdajšnjem času, druge zaradi vložkov, s katerimi so igralci podkrepili vlogo, ki jim je bila zaupana. Zelo splošno strnjeno so predstavili zgodbo o deželi, ki jo upravlja svet modrecev, marsikdo od gledalcev, ki si je dovolil spodbude k razmisleku, pa je lahko v aktualnem predvolilnem času našel vzporednico z nacionalnim načinom vodenja in vladanja.

Režiser predstave Žabe, kratka zgodovina nečesa, v kateri nastopa sedem ljubiteljskih igralcev, ki so ves čas na odru, je Žiga Medvešek iz Celja. Posebnost igre je bila že v tem, da sta na odru publiko pričakala dva izmed omenjenih sedmih in z grimasami, ki so pritekle njunima vlogama, je bilo že uvodoma poskrbljeno za uspešno dosežen učinek uvodnega zanimanja.

V skupini modrecev, ki vodijo deželo, je mogoče najti marsikakšen lik, kakršne srečujemo tudi pri spremljanju delovanja politike na državni ravni:

trčenje idealov in nasprotujočih si pogledov, prilizovalko, ki "zna umetniško lesti v rit" in je mojstrica leporečenja (Renata Cigale),

zagovornika vere (Sergej Dolenc) na eni in zagovornika znanosti in razuma ter kronista Pera Škrabala (Matej Blažun) na drugi strani, neumorno borko (Helena Dolenc) za udejanjanje spolnih kvot, ki poudarja emancipacijo žensk,

bolj tiho in umaknjeno članico (Milena Hrastel) skupine, ki pride do izraza, ko kaj narobe sliši/razume in se zato najpogosteje neupravičeno in najbolj glasno ter agresivno oglaša;

med njimi je tudi Timon Kradeš (Matej Prevorčič), ki je mojster izmikanja, skrivanja in goljufanja,

na vrhu vseh skupaj (tudi v scenografskem smislu - saj velik del igre preždi na vrhu tobogana, NAD vsemi ostalimi) pa njihov vodja Glavca Prvi (Alex Tomasini), ki na koncu predstave s tem, ko si nadene cvetni venec (prispodoba krone za cesarja) na glavo, celo ustoliči samega sebe. 

Da se zgodovina piše po dobljenih bitkah in da jo pišejo generali, s strelom v kronista, ki je zavezan resnici, publiko opomnijo z glasnim pokom iz pištole, ki ubije zapisovalca dejanskega razvoja dogodkov.

Zanimiv pogled, ki spodbudi k razmisleku, se nahaja na dveh bregovih: na enem so žabe, ki so osnova, z njimi in iz njih se je vse začelo, na drugem pa so modreci, ki so rasli, se izkazali kot višek evolucije in na žabe gledajo zviška -

celo tako zelo, da so si brez razloga voljni podrediti tiste, ki jih vidijo kot manjvredne in jih stanujoče v sosednji deželi poimenujejo "Hruškovje", ker na svojem osvajalskem pohodu zaidejo, pa se jim ne zdi nič spornega, da se zadovoljijo z osvojitvijo "Jablanovega".

S to prispodobo pohlepa se prebijajo tudi do trenj znotraj modrecev samih, kar je samo od sebe ponudilo razmislek o zmožnosti kulturnega dialoga v sodobnem času.

V sklepnem delu je bil s strani vodje modrecev omenjen še vsem dobro znan princip kuhanja žabe - ta se odlično sklada s samim naslovom predstave.

Namreč, če jo kuhaš počasi, tega sploh ne opazi in se počasi prilagaja, dokler ni skuhana - ne da bi se upirala, in tako so nekako vsak svojo vlogo pripeljali do konca s sporočilom, da smo ljudje oziroma naša družba pravzaprav žabe, ki se pustimo kuhati in molsti. "Kdaj se bomo zbudili? Ko bomo postali dobro kuhane žabe?"pa je tihi poziv k temu, da kot družba in kot posamezniki odpremo oči, se oglasimo, postanemo lastni kreatorji svojega jutri - brez da bi nas nekdo "počasi kuhal."

Ob koncu se je Alenka Gros, članica Gledališkega društva Radeče, igralcem, ki so bili za uprizoritev predstave nagrajeni s kar dvemi najvišjimi priznanji na 62. Linhartovem srečanju (Matiček za kolektivno igro, Matiček za režijo) zahvalila z zabojčkom dobrot, abonenti in ostali obiskovalci predstave pa z nemalo navrženimi izhodišči za razmislek s strani gostujočih gledališčnikov zapustili dvorano, ki so jo napolnili skoraj do zadnjega sedeža.