Minulo soboto so se ob godovnem dnevu zavetnika čebelarjev, sv. Ambroža, v cerkvi sv. Treh kraljev zbrali predvsem čebelarji, ki so ob 11.uri prisostvovali bogoslužju, ki je bilo pripravljeno tudi v namen priporočanja za dobro letino in za ohranitev marljivih živalic- čebel.
Zbrali so se že 18-ič, pri bogoslužju v cerkvi, ki je bila v zadnjih letih deležna temeljite prenove, pa je zazvenela tudi zimzelena Slakova Čebelar. V sklopu verskega obreda, ki sta ga izvedla radeški in svibenski župnik Miro Bergelj in Janez Jasenc, je navzoče je nagovoril sicer zdaj že nekdanji (odkar je vodenje prevzel mlajši Darko Kmetič) dolgoletni predsednik Čebelarskega društva Radeče Gregor Bregar. Po maši je sledilo kratko druženje pri Skoporčevih.
Za zanimivost: V Sloveniji po podatkih Statističnega urada Slovenije živi 476 ljudi z imenom Ambrož. V posavski regiji, kamor sodijo tudi Radeče, je 17 Ambrožev.
In kakšna je zgodba Ambroža, ki je zavetnik čebelarjev? V Čebelarskem muzeju Radovljica navajajo takole:
Ime Ambrož izhaja iz imena Ambrosius, ki v grščini pomeni nesmrten, božji, božanski. Enak pomen ima samostalnik ambrozija – pomeni jed bogov, ki daje nesmrtnost in je ljudem prepovedana. Starogrški bogovi so poleg ambrozije pili nektar.
Sv. Ambrož je dejansko živel v 4. stoletju (Trier, 339–Milano, 397), večji del v času rimskega cesarja Valentinijana I., in postal ena najvplivnejših zahodnocerkvenih osebnosti prvih stoletij našega štetja in kot zavetnik Milana eden izmed najpomembnejših italijanskih svetnikov. Pokopan je v kripti bazilike v Milanu, poimenovani po njem.
Legenda pravi, da je nekoč, ko je bil Ambrož še dojenček, roj čebel na njegovem spečem obrazku in v ustih pustil sled medu. Njegov oče je to razumel kot znamenje, podelil mu je ime in verjel, da bo sin odrasel v moža z “medenim jezikom”, to je, da bo imel velik dar za govorništvo, kar se je tudi uresničilo.
Postal je najvišji uradnik rimske države za pokrajine v severni Italiji. Tedaj so v krščanski cerkvi delovale mnoge sekte. Ker je veljal za pravičnega že v svoji posvetni službi, je bil po nemirih za predhodnikovo nasledstvo izbran za milanskega škofa. Njegov rek: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega, simbolizira njegovo prizadevanje za neodvisnost Cerkve od posvetne oblasti. Z besedo, govori, pridigami, pismi in v bogoslovnih spisih si je prizadeval za strpnost med ljudmi. Med drugim je v bogoslužje vpeljal tudi ljudsko petje (ambrozijansko) in napisal več pesmi in himen, nekaj jih je tudi sam uglasbil.
Zanimivo je, da predvsem na Gorenjskem sv. Ambroža niso od nekdaj imeli za zavetnika čebelarjev, pač pa še dolgo v 19. st. starozaveznika Joba. V Čebelarskem muzeju imamo kar 22 poslikanih panjskih končnic z njegovim motivom, z motivom sv. Ambroža pa komaj dve, (in ti iz 20. st.). Jobova zgodba ni svetla in prijazna, pač pa polna trpljenja, ker je Bog želel Satanu dokazati, da mu je Job v veri zvest ob najhujših preizkušnjah in brezpogojno veruje vanj. Panjske končnice ga običajno predstavljajo v najhujši bedi na gnoju, v ranah po vsem telesu, iz katerih jemlje črve (ličinke čebel, čebelji med in vosek sta bila tedaj uporabno zdravilo za rane) ter jih izroča prijateljem, ki ga v bedi ne razumejo, a jim Job to odpušča, saj se črvi v njihovih rokah spremenijo v cekine.