"V petek, 14. novembra 2025 nas je pot vodila skoti Trebnje, kje smo izvedeli nekaj posebnosti o kraju, med drugim, da skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik. Na desnem bregu Temenice pa je na vzpetini grad Trebnje, ki so ga postavili oglejski patriarhi okrog leta 1000. Skozi stoletja se pojavlja veliko lastnikov, med njimi tudi Viljem Ostrovrhar iz Svibnega. Grad je bil vseskozi naseljen. Danes so v njem socialna stanovanja," je zapis o letošnjem izletu, ki ga je Društvo invalidov Radeče pripravilo za svoje člane, začel predsednik Franci Gros.
Nadaljeval je takole:
Peljali smo se proti Dobrniču mimo rojstne hiše nadškofa dr. Alojza Šuštarja o čemer priča vzidana plošča na pročelju hiše. Dobrnič, danes odmaknjen kraj ima bogato zgodovino. Poseljen je bil že veliko stoletij pred našim štetjem o čemer pričajo izkopanine halštatskih grobov in kasnejših rimskih ostankov. Tu je vodila rimska cesta iz Trebnjega v Žužemberk. V bližini so razvaline gradu Kozjak, ki ga je v svoji povesti Jurij Kozjak upodobil Josip Jurčič.
Poleg zanimive cerkve z bogato in zanimivo notranjščino pa je v kulturnem domu Dobrnič spominska soba 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, ki je bil edinstven v takratni Evropi in je potekal od 16. do 18. novembra 1943. Udeležilo se ga je 160 delegat iz vseh delov Slovenije. Navzoč je bil tudi predstavnik anglo-ameriške vojaške komisije William Jones. V letih 1985 do 1988 pa je bil v Dobrniču izpeljan projekt za razvoj kmetijstva na podeželju pod pokroviteljstvom organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo.
V gradu Žužemberk nas je sprejela prijazna vodička, ki nam je razkazala grad in nam orisala njegovo zgodovino in lastnike skozi čas.
Nato nas je peljala še na Dvor pri Žužemberku, kjer je bila v času Auerspergu največja talilnica in livarna železnih izdelkov na Slovenskem. Ogledali smo si tudi interpretacijsko-informacijski center Natura 2000. V pokušnjo smo dobili njihovo posebnost vino »cwejgeld«.
Skoraj je bil že mrak, ko smo dospeli do spomenika padlim borcem NOB na Cviblu, kjer je so v skupni grobnici ostanki 2000 padlih borcev različnih narodnosti.
Zadnja naša postaja pa je bila v Čatežu pri Gabrovki v gostilni Ravnikar. Ob večerji in vseh dobrotah, ki so jih prinesle nekatere naše članice in s tem obogatile naše druženje, ni manjkalo, dobre kapljice, saj smo prisostvovali krstu vina.
Za glasbo, ob kateri so se nekateri tudi zavrteli, drugi peli, je skrbel naš šofer in harmonikar Boštjan.
Besedilo in foto: Franci Gros
