Sara Potisek je v polnih pripravah, da zbere dovolj materiala, ki ga bo odpeljala s seboj na črno celino, obenem pa tudi v prizadevanjih, da zbere čim več podpornikov, ki kupijo majico ter s tem dodajo svoj kamenček pomoči v mozaik zgodbe »Druga fizioterapevtska odprava v Gambijo«.

Prve tovrstne pustolovščine, katere namen je bil povsem izobraževalni in delovni, se lotila lansko leto, tik pred izbuhom epidemije koronavirusne bolezni. Celoten februar 2020, vse od 1. pa do 28. dne je Sara v družbi še štirih fizioterapevtk preživela v Gambiji.

In da ne bi napačno razumeli, uvodoma omenjena pustolovščina ne označuje denimo potovanja v neznane, tuje kraje, zabave v eksotičnih krajih na drugem koncu sveta ter doživljanje česa, kar v vse bolj zreli dobi veliko ljudi rado kar odmisli. 

Rdeča nit potovanja v Gambijo je bilo kaljenje že teoretično in praktično pridobljenega znanja v študijskem svetu – skozi nadgradnjo in vzporedno pomoč na območju, kjer zdravstvene možnosti nikakor niso tako dostopne in samoumevne kot denimo pri nas.

Fizioterapevtski odpravi petih študentk je pridih pustolovščine dalo že samo potovanje in nastanitev v Afriki, vznemirjenje jim je dajalo samo delo, ki so ga opravljale od 7. ure zjutraj in do 14h.

In to je tista pustolovščina, o kateri Sara, hčerka Gorana in Mojce, ni prav dosti vedela niti si predstavljala, dokler ni kot pravi rek, »padla v vodo in zaplavala.«

Z znanjem, ki ji ga je v letih študija fizioterapije dala fakulteta Alma Mater Europaea, smer fizioterapija, se je odpravila v neznano in na lastni koži preizkusila, koliko je zmožna in sposobna pomagati pomoči potrebnim – največ otrokom in med njimi dojenčkom.

Strokovni vtisi s prve odprave

»Glede na to, da v Gambiji sploh ne obstajajo šole za fizioterapijo, smo me učile njih, kako in kaj se dela. Tam fizioterapijo izvajajo medicinske sestre, ki niso izobražene za to. Delale pa smo predvsem samo z rokami in tistimi pripomočki, ki smo jih same prinesle s seboj, » se časa izpred ravno leta dni spominja mlada svetlolaska, ki se je odločila za poklicno pot v zdravstveni dejavnosti.

Sara Potisek je v tem študijskem letu absolventka in kot bodoča zdravstvena delavka s področja fizioterapije se je odločila to leto, ki ga preživlja pod statusom študentke absolventke, znova oditi na kraj, kjer se je hkrati ogromno naučila in vzporedno tudi pomembno prispevala k uspešni rehabilitaciji obravnavanih na črni celini, kjer je preživljala ves drugi mesec preteklega koledarskega leta.

Strah pred odhodom v Afriko

je nekaj, česar, presenetljivo, 22-letne Sare ne lovi v svoje spone, saj je, kot pravi mladenka, ki je na radeškem območju znana tudi kot dolgoletna mažoretka Kluba RAP Radeče, trenutno Gambija glede števila okužb bolj varna kot Slovenija. »Bolj me skrbi, da bi zadnji dan na testiranju, ki ga moram opraviti pred odhodom, izvedela, da sem pozitivna.

Tako bi posledično morala vse prestaviti. Glede drugih bolezni pa me tudi ne skrbi, ker sem se cepila,« razkrije.

Da bodo pot do Gambije in tamkajšnje bivanje ter delo karseda solidni, se je Sara Potisek lotila tudi akcije pridobivanja (finančne) podpore preko nakupa majic in zbiranja sanitetnega ter fizioterapevtskega materiala.

In v tem času se je predvsem na primer zavojev, povojev, opornic, obližev, rokavic, razkužil in zdravil kot so denimo protibolečinske tablete, že kar nakopičilo. Dobrodošla pomoč v materialu so tudi fizioterapevtski pripomočki, kot so male in velike žoge ter elastični trakovi.

To je osnovna delovna oprema, s katero bo letos Sara sama odpotovala in pomagala tistim, katerih zdravstvena obravnava ne doseže (pravočasno in/ali zadostno).

 

Nakup majčke: majhen korak, ki se začne pri posamezniku in ima globalno moč

Stroški potovanja, nastanitve in hrane pa terjajo direktno finančno pomoč, zato zlasti v prihodnjih dveh tednih še posebej velja vabilo: »Kupite majčko in podprite domačinko Saro pri njeni učni in tudi humanitarni poti.«

Prostovoljni prispevki ob tem, ko kupite majčko, ne bodo namenjeni za realizacijo Sarine odprave, pač pa bo Radečanka zbrana sredstva

• donirala bolnišnici za nakup fizioterapevtskih pripomočkov,
• organizaciji Za otroke sveta za namen brezplačnega izobraževanja otrok,
• nekaj pa bo tudi namenila tamkjašnji sirotišnici oz. bo nakupila potrebne stvari tam in jim jih predala.
  

Ker je Sara še študentka, je namreč lahko pridobila štipendijo za to odpravo, ki za šest tednov znaša 1100 evrov in tako ni toliko obremenjena, kako se bo vse skupaj izpeljalo.

»Vse skupaj bo zneslo po grobih ocenah najverjetneje okoli 2000 evrov. V to je všteta letalska karta, bivanje, hrana, cepljenje, testiranje.« Kot študentka, zdravstvena sodelavka, ki bo opravljala delo fizioterapevtke v lokalni bolnišnici, mora imeti pravzaprav prihranek v višini polnega zneska, kajti »štipendijo dobiš šele v času, ko si že na lokaciji humanitarne odprave,« pojasnjuje težnjo po tem, da samoiniciativno pristopi k iskanju podpore.

In tudi iz opisanega razloga se je akcije z majčkami že lani lotila sama, ker je ravno pred prvo odpravo v Gambijo veliko pridobila prav na ta način.

 

Svet tam zunaj prebudi zavedanje, kaj imamo doma

»Vesela in hvaležna sem predvsem, da imamo vse to, kar imamo: da živimo v normalnih hišah, da imamo urejeno izobraževanje in da o naših bolnišnicah in naših fizioterapevtskih oddelkih sploh ne govorim – te se v primerjavi z gambijskimi strašansko razlikujejo,« realno pove Sara, ki se je na lastni koži prepričala, kaj vse pri nas jemljemo za samoumevno, v številnih državah tretjega sveta pa medtem niti za zadovoljitev najbolj osnovnih (eksistencialnih) potreb mnogokrat ni poskrbljeno.

In to je tisto, kar Saro Potisek vnovič vleče na območje bede in siromaštva (v primerjavi z razmerami v Sloveniji): da ji je dana priložnost, da tistim pacientom, s katerimi bo delala, vsaj malce olajša in polepša čas, ko je z njimi.