V letošnjem letu je bilo na rednem občnem zboru sklenjeno, da po obdobju Prešičkovega predsedovanja Nogometnemu klubu Radeče, vodstvene vajeti prevzame Nejc Ribič. 40-letnik, ki je danes v klubu trener selekcije U-11 in predsednik, se je z nogometom kot igralec začel ukvarjati kot 9-letni deček, in če upoštevamo, da je bil registriran kot igralec radeškega nogometnega kluba 22. avgusta 1994, ima za seboj že polnih 31 let aktivnega udejstvovanja na tej poti, ki jo najbolj zagrizeni ljubitelji nogometa za ‘najbolj pomembno postransko stvar’. A če se je v mlajših letih Ribič, ki sicer prihaja iz nogometne družine, kalil v Radečah in Trbovljah, je v odrasli dobi brcal tudi za Zagorje in Laško, sedaj, ko se - kljub njegovim mladim 40-im letom - prišteva že med veterane, kjer igra veteranske lige v malem nogometu v Zagorju in Sevnici. Od dečka igralca do odraslega moža trenerja (in predsednika) torej.

Zanimivo je, da tako, kot se otrok, mladostnik razvija kot športnik, na kakšnem delu svojo pot malce preusmeri ali celo prekine, tako je bilo tudi v zgodovini radeškega organiziranega nogometa, kajne?

Ja, kar podobno. Začetki Nogometnega kluba Radeče segajo v leto 1937, ko so v Radečah igrali še na današnjih Njivicah (nad Ulico Marjana Nemca oz. Vzporedno z ulico Na Jelovo), preden so bile tam pozidane hiše, kar dokazujejo črno-bele fotografije in zapisi takratnega časa. Vse do 90.-ih let prejšnjega stoletja je klub deloval, nato pa je prišlo do prve (in upajmo, edine) “mrtve točke”, ko je propadel in se je za marsikaterega Radečana nogometna pot v domačem kraju končala. K sreči le za nekaj časa. Kar nekaj takratnih otrok pa se je tedaj preusmerilo k rokometu, tudi jaz, in po zatonu nogometa sem bil aktiven v Rokometnem klubu Radeče vse od 5. razreda osnovne šole pa do vstopa v srednjo šolo.

Z nogometom sem se spet srečal in ga začel trenirati, ko sem bil dijak trboveljske srednje šole in sem bil član NK Rudar Trbovlje, kjer sem igral šest let. Po tem obdobju me je malo ustavila poškodba kolena, nato pa sem leta 2008, po tem, ko je klub vnovič obudil člansko moštvo (tedaj je bil predsednik moj oče), ponovno igral tudi za Radeče (šest sezon). Leta 2014 sem pa tudi uradno postal trener v NK Radeče. Od 7. aprila letos pa opravljam tudi funkcijo predsednika kluba.

Kdo so bili tvoji vrstniki z območja Radeč in okolice, v družbi katerih si igral nogomet?

To so bili Jernej Čeh, David Knavs, moj brat Sašo Ribič, Miha Martinšek, Primož Resner , in Aleš Šeško oče Benjamina Šeška in še bi jih lahko našteval. nekaj jih je bilo tudi iz okolice Sevnice, tudi Trboveljčani so pomagali. Nemalokrat je bilo slišati spodbudno prigovarjanje “No, dej, prid’ - da nas bo 11.” V prvi članski sezoni nas je treniral  Igor Pukl ,ki danes v klubu vodi selekcijo U15.

 

IZ ZGODOVINE KLUBA: Po ustanovitvi se je razcvet klub stopnjeval po letu 1965 z vključitvijo v Zasavsko ligo, štiri leta kasneje pa še v Vzhodno consko nogometno ligo. Največje uspehe je takratni NK Papirničar dosegel med letoma 1980 in 1990. Leta 1986 je NK Radeče papir postal pokalni zmagovalec MNZ Celje. Na radeškem nogometnem stadionu sta leta 1987 in 1988 gostovali tudi zagrebški Dinamo in beograjski Partizan. Kasneje je klub nastopal v 2. slovenski ligi, kjer so tekmovali tudi NK Rudar Trbovlje, NK Krka in NK Slovan in se v eni sezoni prebili na 4. mesto. Klub je zaradi splošno kriznega leta 1995 prenehal delovati. Leta 2003 je bil NK Radeče ‘obujen od mrtvih’.

Po tem, ko so bili v zadnjem obdobju predsedniki NK Radeče Zvone Ribič, Simon Žnidar, Simon Bolte/Zvone Ribič, Jure Rainer in Janez Prešiček, si se sam preizkusil v tej, kot praviš, novi vlogi. Kako je prišlo do te odločitve?

Da zavzamem to mesto, je bila izključno želja staršev otrok, ki igrajo v klubu, ki so večkrat na glas in vztrajno izražali mnenje, da mora vlogo predsednika preprosto opravljati nekdo, ki tudi sicer deluje v klubu. Sprva je bil za predsednika predviden sedanji sekretar Jernej Čeh, jaz namreč niti nisem nameraval kandidirati, vendar pa ker je Čeh že predsednik TKD Jagnjenica in je imel vzporedno s tem že lep čas tudi v NK Radeče aktivno administrativno-organizacijsko vlogo, smo nekako ob skupnem temeljitem pogovoru sklenili, da se podam temu izzivu naproti.

Veliko je novih stvari, ki jih prej kot igralec in trener nisem poznal, se z njimi niti ne soočal, sedaj kot predsednik pa - in tu mi ob strani zares zanesljivo stojita predvsem Jernej Čeh in Andreja Majnar, skupaj z ostalimi, ki delujejo v klubu. Zdaj, po pol leta, smo se vsi dodobra, naj uporabim športen izraz - 'ulaufali', in po tem, ko smo se najprej malo lovili, sedaj lepo, utečeno delamo in smo tudi postopoma povečali število aktivnosti. V upravnem odboru ima vsak neko svojo funkcijo, ki mu je zaupana: organizacija turnirja, promocija, koordinacija, ...

Največji izziv je zagotovo delo predsednika, saj si praktično operativec in organizator v enem, odgovoren za vodenje kluba, dogajanje v njem, za delo trenerjev, pridobivanje sponzorjev in za korektno porabo financ, na predsedniku je pravzaprav tisto končno sprejemanje odločitev, udejanjanje idej in seveda težnja za razvoj kluba.

Cenim in spoštujem, da se lahko vedno obrnem tudi na svojega očeta Zvoneta, ki mi pogosto priskoči na pomoč s svojim znanjem in izkušnjami, tudi s poznanstvi. Zato verjamem, da lahko s svojo ekipo in moram poudariti, s pomočjo staršev naših mladih nogometašev, ki ob strokovno-organizacijskem kadru NK Radeče predstavljajo ključen del, naredimo korak naprej v radeškem nogometu.

Omenil si povečanje aktivnosti. Kako obsežen pa je ta hip NK Radeče in katere so tiste aktivnosti, ki vas, poleg rednih treningov in tekem, zaposlujejo?

Če se vrnem na čas, ko sem prevzel mesto predsednika, je bil zame prvi pravi organizacijski izziv izpeljati Splavarjev turnir, to je bila moja prva udarna naloga. Na medklubsko nogometno srečanje, na katerem je bilo v preteklosti nekje okrog osem ekip, jih je bilo letos 24! 16 ekip U-9 in 8 ekip U-13, med njimi Bravo, Rogaška Slatina, Trbovlje, Kisovec, Zagorje, Krško... Dogodek, ki je privabil okrog 250 otrok na radeški stadion, nam je zelo dobro uspel. Nekoč se je izvajal tudi Muflončkov turnir, v spomladanskem času, a tega že vrsto let več ni. Sedaj načrtujemo turnirje v dvorani med zimskim premorom.

Povečali smo že število aktivnosti pri U-11, U-13 in U-15, v teku je tudi že udeležba na okoliških turnirjih, naš cilj je tudi udeležba igralcev na MNZ-centrih, pa izobraziti trenerje, da pridobijo ustrezno licenco, radi bi tudi uredili našo ‘nogometno barako’ in nabavili novo opremo za trening. Vse to je načrtovano v želji, da čim več otrokom ponudimo kar se da veliko in ustvarimo čim boljše pogoje za njihov razvoj.  Čaka nas veliko trdega dela, kateremu, v to sem prepričan, bomo skupaj kos.

Sicer pa v klubu deluje t.i. nogometni vrtec, kjer združujemo otroke od 5. leta starosti dalje, nato pa si sledijo selekcije U-9, U-11, U-13 in U-15.

In če smo imeli ob koncu preteklega šolskega leta, torej junija 2025, nekje 70 otrok nogometašev, smo se sedaj, po dobrem mesecu aktualnega šolskega leta, približali številki 100! Temu primerno je bilo potrebno okrepiti tudi trenerski kader.

Kdo vse pa opravlja to delo, delo trenerja?

Če začnem pri najmlajših, je v to jabolko najbolj na novo zagrizel Miha Korošec, nekoč zelo aktiven in uspešen nogometaš, potem pa smo tu še Jernej Čeh (vrtec), Zoran Kojić (U-9), Jakob Panič Nardin (U-13) , Igor Pukl (U-15), Sašo Ribič (trener vratarjev) in jaz (U-11).

Seveda pri tem pogovoru preprosto ne moreva mimo omembe Benjamina Šeška, ki je svojo nogometno kariero začel prav v NK Radeče. Kako danes čutite v klubu vpliv njegove priljubljenosti in dejstvo, da je izvorno radeški nogometaš danes član enega najboljših klubov Manchester United-a?

Ja, tudi na račun Šeška se je zagotovo povečalo število otrok v klubu, k čemur svoje doda še dejstvo, da je nogomet pač najbolj popularen skupinski šport na svetu in seveda smo v klubu veseli, da se otroci vračajo nazaj k športnim dejavnostim, da ne preživijo toliko časa v družbi tehnologije (telefoni, tablice, igranje igric) kot pretekla leta. Je pa tudi svojevrsten pritisk zaznaven v povezavi z Benjaminom Šeškom, ki se je čutil najbolj v času njegovega prestopa k Manchester United-u, ko so nas obiskovali novinarji in želeli informacije.

Veseli nas, da je kljub njegovi slavi, oddaljenosti od domačega kraja in natrpanem urniku, še vedno povezan z Nogometnim klubom Radeče. Ko mu čas dopušča, si vzame čas, da se naši mladi nogometaši fotografirajo z njim, jim nameni avtograme in deli nasvete. Nazadnje nas je obiskal junija, tedaj smo pod pretvezo, da je udeležba nujna, ker bo klubsko slikanje, zbrali veliko število naših otrok in priredili pravo presenečenje, tako za otroke kot starše, ko pa se je na stadionu prikazal Benjamin.

Ta obisk je bil pa pravzaprav namenjen v prvi vrsti temu, da Benjamin osebno podeli novo opremo (novi dresi, oprema za trenerje), ki jih je on sam kupil na NK Radeče - zdelo se nam je prav, da to stori on osebno, saj je to v celoti njegova zasluga in ne bi bilo korektno, da bi si klub lastil kakršnekoli pohvale in zahvale, ko pa je to bila Benjaminova lepa gesta. Prav tako pa še iz njegove strani pričakujemo še 20 novih nogometnih žog.

Zato bi se mu še enkrat v imenu Nogometnega Kluba Radeče in v imenu otrok zahvalil za tako lepo gesto. HVALA, BENI!

 

Kakšne pa so kaj želje Nogometnega kluba Radeče z  investicijskega in razvojnega vidika?

Želimo si novo razsvetljavo okrog stadiona, to je prva in najbolj potrebna naložba, ki se kot taka najbolj izkazuje ravno v času, v katerega prehajamo; ko postajajo dnevi vse krajši in se že kmalu začne mračiti. Trenutno to zagato rešujemo z reflektorji, ki pa svetlobno ‘pokrijejo’ le pol igrišča.

Glede na število otrok in aktivnosti vseh selekcij, se to tudi pozna na samem igrišču, kjer nastajajo luknje , zato bi bilo tudi potrebno pomožno igrišče z umetno travo, predvsem pa da razbremenimo igrišče z naravno travo in za delo v zimskem času, kajti v športni dvorani imamo namreč pozimi na voljo  tri termine - en termin zajema kar tri selekcije otrok, t.j. 50 nogometašev, kar predstavlja otežen način dela in zato bi jih bilo dobro razporediti tudi še kako drugače, na prosto, a ob ustreznih pogojih seveda.

V klubu tudi preurejamo vso administracijo ki je potrebna, delali bomo v smeri, da bomo imeli osnovne pogoje za prijavo na kakšen razpis in tudi s tega vidika se da pridobiti kakšen evro. Vsi otroci so tudi dobili klubske majice, ki so obvezne za trening, prav lepo je videti, da vse selekcije izgledajo enako in da smo res kot klub.

Za izvajanje dejavnosti imamo sicer v prvenstveni uporabi radeški stadion in pa ‘nogometno barako’, katero želimo preurediti, izboljšati. Dela in idej nam zlepa ne bo zmanjkalo.

Je pa vse povezano s financami. Klub za eno sezono - da deluje kot je potrebno in ‘pokriva’ vse selekcije, potrebuje najmanj 15.000 - malo za predstavo, koliko je potrebno vložiti za delovanje nogometnega kluba in za razvoj otrok.

Verjamem, da bomo kot klub ob zavzetem delu in jasni usmerjenosti v cilje dosegli, kar smo si zadali, žal pa to čez noč ne gre.

 

Nejc, hvala za zanimiv pogovor!