Na pragu decembra, natanko pred tednom dni, 30. novembra, je pred 112-imi leti na svet prišla Terezija Kmetič, po domače Jurčkova Rezka. Maša njej v spomin in vsemu njenemu širokosrčnemu prispevku za dobro zlasti svibenske družbe, je potekala 19. oktobra 2025 (dan za 40. obletnico njene smrti), vodil jo je župnik Janez Jasenc.

Ozrimo se v delo in življenje Jurčkove Rezke, ki je ena izmed tistih, ki se jih sokrajani, še posebej srčno spominjajo, zlasti zaradi njene tesne vpetosti v delovanje in razvoj Župnije Svibno, Krajevne organizacije Rdeči križ Svibno, Kulturno društvo Svibno ter Krajevno skupnost Svibno - vse te so ob 40. obletnici njene smrti stopile skupaj in poskrbele za izdajo posebne publikacije (zanjo je gradivo zbral in uredil Milan Gorišek), v kateri je opisan pomemben družben pečat Terezije Kmetič, ki mlajšim generacijam seveda ni ali pa je zelo slabo znana, je pa pomembno tlakovala marsikatero svibensko pot, po kateri je danes mogoče trdno stopati.

Terezija Kmetič se je rodila 30. novembra 1913 materi Mariji in očetu Francu Kmetiču kot šesta izmed skupno njunih sedem otrok, in sicer na domačiji pri Jurčku, od tod tudi poimenovanje - domače ime Jurčkova Rezka. Že kot deklica je rada in lepo pela, bogato razvit je imela tudi čut za slovensko besedo in bila kot taka pogosto recitatorka na raznih šolskih in krajevnih proslavah.

Po zaključeni osnovni šoli je ostala doma in pomagala pri opravili na domačiji, v gospodinjstvu, kjer pa je bila primorala prevzeti vodilno vlogo, ko je pri njenih 19-ih letih umrla mama, starejša sestra pa je bila že zdoma.

Rezka je skrbela za dom, za očeta in za brata, ter kot pestunja in varuška pozneje še za nečakinji Marici in Faniki (hčerki njenega brata Franca ml., ki je ostal doma in k sebi vzel ženo Marijo).

Že kot mlado dekle se je vključila v Svibensko amatersko gledališko skupino, kjer je pred vojno in tudi po njej upodabljala razne ženske like, za katere so ji redno namenjali bučne aplavze, ni pa bila le nastopajoča, temveč je imela vrsto "podpornih" zadolžitev, opravljala je nepogrešljiva dela, med katerimi velja omeniti prepisovanje besedil za igre, sodelovala je pri postavljanju scene, bila je šepetalka ter tudi nadomeščala režiserja. Vso to njeno ljubezen do nastopanja, igranja ter petja, je srčno prenašala na mlade.

Bila pa ni "le" umetniška duša - v sebi je nosila tisoč in eno sposobnost in znanje, med katerimi je kar nekaj takih, ki jih danes komaj še poznamo: vezala je knjige, šivala, popravljala dežnike, znala je tudi zaščititi lončene lonce z žično mrežo, pa oblikovala šopke iz cvetja in spletala vence. Lotila se je tudi barvanja nabožnih cerkvenih kipcev, niti oblikovanje iz lesa ji ni bilo tuje. Poleg ročnih spretnosti jo je odlikovala tudi natančnost, ki je prišla najbolj do izraza tedaj, ko je vodila cerkveno blagajno. Večkrat je bila krstna ali birmanska botra.

Družinska in krajevno pestra dogajanja je presekal vojni čas. V sklopu tega pa tudi selitev v izgnanstvo. Julija 1942 so se najprej znašli v kraju Erfurt, nato so pristali v mestu Hann. Münden in kasneje v Kasslu v nemški deželi Hessen. Rezka in njen brat sta delala v tovarni letal.

Ko je bila vojna vihra mimo, in so se izgnani začeli vračati nazaj v osvobojeno domovino, so bili prav Kmetičevi med prvimi, ki so se vrnili in začeli znova z obnovo zapuščenih domačij.

Jurčkova Rezka je bila z razmerami na domačem območju in po svetu rada na tekočem; vselej je bila v družbi takih, ki so bili, podobno kot ona sama, naklonjeni petju, snovanju česa družbeno dobrega in ustvarjanju.

Rezka je, tako kot pred vojno, delala na domačiji, obenem pa se angažirala tudi na cerkvenem področju (čiščenje cerkve, sodelovanje pri pevskih vajah), se kulturno udejstvovala (igre, nastopi), njeno življenje pa se je znova korenito spremenilo, ko je umrl mož njene sestre Marije - Minke, organist Niko Pustinek.

Rezka se je preselila k sestri in ena druga sta dopolnjevali, si pomagali in družno ter ljubeče skrbeli za njun košček pod soncem v Malariji. Rezka se je iskreno razveselila pranečakov Branke, Dorice in Martina, ki so se rodili nečakinji Marici in Martinu Oblaku, prav tako pa je bila vesela otrok nečakinje Fanike in njega moža Ivana Kmetiča: Alenke, Francija in Ivanke.

Težko preizkušnjo, ki je Rezko močno prizadela in potrla, je predstavljala smrt Minke, ki je opešala in po krajši bolezni leta 1982 umrla. Kot roža, ki jo človek utrga in dene v vazo, je Rezka nadaljnja leta počasi pešala in usihala tudi sama.

Ko ni zmogla skrbeti več sama zase, se je vrnila na domačijo pri Jurčku, k nečakinji Marici, in tam, kjer se je njena življenjska pot začela, se je tudi zaključila. 18. oktobra 1985 je Jurčkova Rezka zatisnila oči in za vedno zaspala.

Publikacija, v kateri je zapisana njena življenjska pot, pospremljena z nekaj fotografijami, pa ostaja kot spomin na njeno delo in življenje - na vlogo, ki jo je odigrala spoštljivo, odgovorno, častno in vestno ter na vrednote, ki jih je poosebljala ter predajala sokrajanom ter mlajšim rodovom, kar je več kot zadosten dokaz, da spomin na takšno osebo ne sme zbledeti. K temu s povzetkom vsebine iz omenjene publikacije majhen košček prispeva tudi Radeški utrip.

Vir in fotografije: publikacija Terezija Kmetič - Jurčkova Rezka