Še čisto sveži izvodi nove knjige radeškega ustvarjalca Jožeta Barachinija so pred tednom dni ugledali luč sveta. V svojem šestem pisanem delu je avtor, ki je mnogo bolj znan kot slikar in ilustrator, opisal svoje življenje, nadel pa mu pomenljiv naslov Živel v času Tita s podnaslovom Pod rdečo zvezdo.
V knjigi, v kateri je liku, ki ga je poimenoval Franci pravzaprav opisoval sebe, je popisal svoje življenje, vsa nastopajoča imena pa so izmišljena kljub temu, da je vsa vsebina zapisana po njegovih spominih, doživljanju in izkušnjah, ki so ga oblikovale tekom njegove poti predvsem v času socializma.
Jože Barachini ima za seboj že 110 samostojnih razstav ter 90 takih, na katerih je svojega dela postavil na ogled še z ostalimi umetniki. Skupno je zlasti zadnjih dobrih 25 let naslikal okoli 1600 slik, prepoznavnost v širšem slovenskem prostoru pa mu je nedvomno dalo sodelovanje z Ivanom Sivcem, Bogdanom Novakom in Darinko Kobal, za dela katerih je prispeval svoj slikarski okras.
Je eden izmed okoli 4000 slikarjev na slovenskih tleh, pri gradnji njegovega bogatega ustvarjalnega opusa pa mu stoji ob strani žena Marica, ki je iz Eberlinčeve domačije na Hotemežu našla skupen pristan v Radečah, na Krakovem. Imata sina Romana, ki jima je skupaj s snaho jesen življenja polepšal še z dvema vnukoma.
Da ga umetnost prav posebej privlači, je začutil že v najstniških letih. Srce ga je vleklo v umetno obrt, razvijanje oblikovalskega znanja za industrijo, a so mu v Steklarni Hrastnik dejali, da na tem področju ne bo kruha ter ga raje štipendirali tekom izobraževanja za strojnega tehnika v Ljubljani.
Poti, kjer je po zaključenem šolanju opravljal službene zadolžitve so bile različne: od začetkov v steklarni ko mu je bilo rosnih 17 let, bil je vodja priprave dela v Prevzgojnemu domu Radeče, pa tudi tehnični vodja in kasneje namestnik direktorja v Obnovi v Radečah.
Glavnino svojega delovnega življenja je posvetil obratovalnici, ki jo je odprl skupaj z bratom Ferdom, s katerim sta ob pomoči še petih honorarnih delavcev izdelovala različna orodja in tudi stroje v gospodarske namene ter bila za njun razvoj v domačem družinskem podjetju tudi nagrajena s priznanjem za inovativnost.
Njegov trud in prizadevanja na številnih področjih niso ostala neopažena, saj poleg številnih slik stene njegovega ateljeja krasijo tudi mnoga priznanja:
- častni član Ribiške družine Radeče (2007 – letos pa teče 50. leto njegovega članstva v ribiški druščini),
- Priznanje Ivana Pešca za leto 2016,
- po vojni plati je prejel medaljo za vojne zasluge iz Beograda v času Titovega vladanja,
- posebej pri srcu pa sta mu tudi priznanji umetniškega značaja, ki ju je kot prvouvrščeni prejel na ocenjevanju slik: Visoka preža (1997) in Kostanjev drevored (2000).
Jože Barachini je bil nekaj let član Društva likovnih samorastnikov Ljubljana, nato pa iz praktičnih razlogov in geografske manjše oddaljenosti član Društva likovnih amaterjev Celje, kjer je še vedno aktiven. Da slikanja ne jemlje kot le prostočasno dejavnost dokazuje tudi podatek, da je za njim uspešno končan tečaj risanja in slikanja.
Za Rodovnikom treh družin in Življenjepisom (obe internega značaja) je skoraj že 80-letni ustvarjalec izdal še knjige Slika mi govori, Slikar, Morje pod zemljo in najnovejšo Živel v času Tita.
In četudi je v častitljivih letih, pravi, da bo še kaj naredil, če mu bo le zdravje to dopuščalo. O Jožetu Barachiniju in njegovih bodisi naslikanih bodisi zapisanih delih bo torej še slišati, saj mu volje in načrtov nikakor ne zmanjka.
