Z Zasavsko kočo na Prehodavcih upravlja Planinsko društvo Radeče. Po tem, ko je s svojim delom v visokogorski planinski koči v vlogi oskrbnika po petnajstih letih dela zaključil Jure Brečko, vlogo gostiteljice naprej opravlja zdajšnja oskrbnica Tea Dernovšek, ki pa je bila zadnja leta prav tako del ekipe Zasavske koče v osrčju Julijskih alp.
Zadnji teden v mesecu maju je že 50 let posvečen slovenskim gozodovom, ki so največje bogastvo slovenskega naroda. V ta namen poteka ozaveščevalna kampanja Teden gozdov 2020 pod geslom Skrbno z gozdom, v katero je vključeno tudi društvo z območja Radeč, Društvo za trajnostni razvoj in osebnostno rast Institut Treelogy.
Na praznični dan je Čebelarsko društvo Radeče izobesilo posebno zastavo pri šolskem čebelnjaku, s čimer tudi v povezavi z mlajšo generacijo izkazujejo čast in zadovoljstvo, da učenci radeške šole imajo interes in željo poznati te drobne, pridne živali.
Po besedah predsednika ČD Radeče Gregorja Bregarja, ki (skupaj z Ano Novak in občasno Ludvikom Kosom) znanje prenaša na mlajšo generacijo pri čebelarskem krožku v radeški osnovni šoli, že tretje leto beležijo kontantno število sodelujočih - šest otrok.
"Krožek redno poteka, a žal ne pridemo vedno do razpoložljivega termina, saj je obšolskih aktivnosti toliko in zasedenost otrok že v času šolanja takšna, da vsega, kar bi si tudi otroci morda želeli, po povsem človeški plati preprosto ni možno izpeljati," vztrajnost društva glede prenosa znanja in obenem nehvaležen utrip sodobnega časa opiše Bregar.
Otroke najbolj navduši samo dogajanje pri čebelnjaku, svoja opažanja oceni Ana Novak: "Opazovanje čebel na satu in ob vhodu v panje (ob strani čebelnjaka) jih, pa so lahko po naravi še tako živahni, samo po sebi pripelje do umirjenosti in pozornega spremljanja, kaj čebele počnejo."
Kolikšen pa je delež otrok, ki tudi potem, ko zapustijo osnovnošolske ter pozneje, srednješolske klopi, še vedno nadgrajujejo, kar so usvojili tekom čebelarskega krožka? Gregor Bregar pravi, da je takih približno 30%. "Čebelar v največ primerih (p)ostane, kdor s čebelami tudi odraste," pojasni ljubitelj čebel, ki je funkcijo predsednika prevzel za prejšnjim dolgoletnim predsednikom Jakobom Kmetičem iz Jagnjenice.
Novozačetniki čebelarji, ki se aktivno ukvarjajo s čebelarjenjem, so samo upokojenci in veliko zainteresiranih za čebelarjenje, ki so morda že blizu zaključka svojega delovno aktivnega obdobja, pove kar po domače: "Ko bom šel v penzijo, bo pa čas za imeti panje in čebele." Kar znova kaže na to, da si v današnjem hitrem ritmu življenja in ob drugačnih službenih obveznostih kot so te bile v preteklosti, ljudje težko vzamejo čas za čebelarjenje. Je pa to panoga, ki zahteva človeka, spremljanja dogajanja in svojevrstno delo, nehvaležne čase (tudi) za bodoče mlade čebelarje opiše Gregor Bregar.
Vendar optimizma ne izgublja, saj verjame, da - če drugod ne - bodo s tradicijo čebelarjenja otroci nadaljevali vsaj tam, kjer jim je bila ljubezen do čebel privzgojena v samem domačem, družinskem okolju.
Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk sicer bistveno manj kot moških (približno 20 odstotkov), vseeno pa pomeni, da je v tej svojevrstni kmetijski panogi prostor za vse, ne glede na spol ali starost - le ljubezen do čebel in do same narave mora biti prisotna.
Današnji praznik se praznuje tretje leto zapovrstjo, zanj pa je zaslužna prav Slovenija, ki je bila glavna pobudnica, ki je v svojih prizadevanjih tudi dosegla, da so Združeni narodi razglasili 20. maj za svetovni dan čebel.
Radeško čebelarsko društvo združuje 42 članov, med katerimi je 27 aktivnih – takih ki delo najbolj pridnih živalic pripeljejo do sklepne faze, ko ustekleničijo med in druge medene izdelke.
Ob tej priložnosti je eden izmed omenjenih aktivnih članov Čebelarskega društva Radeče Darko Kmetič, katerega sta za čebelarjenje navdušila starša, mama Ružica in oče Jakob, posebej za Radeški utrip nanizal nekaj zanimivosti.
Čas razglašene epidemije je izkoristil tudi za to, da je povečal svojo čebeljo družino. Čebela je sicer žuželka s popolno preobrazbo, kar pomeni, da se iz jajčeca po treh dneh razvije ličinka, ki ostane v tej obliki šest dni, nato buba in končno odrasla žival. »Čebela matica do stanja odraslosti pride v 16 dneh, čebela delavka v 19 in trot v 21 do 24 dneh,« pove Darko, ki je tekom dogajanja ob pojavu koronavirusa poskrbel za deset novih čebeljih družin.
Kako nastanejo nove čebelje družine?
Iz obstoječega panja z močno družino se odstrani satnik, v katerem so zaležene celice z mladimi jajčeci. »To tako imenovano čebeljo zalego sem prestavil v prazen panj in v mojem primeru (ker nimam oplojene matice, ki bi jo ob tem dodal v panj) so čebele same izbrale in vzredile svojo matico. S tem, ko se zalegi omogoči več prostora in več, predvsem pa bolj kvalitetne hrane, se iz matičnega mlečka razvije nova čebelja družina. Znotraj te je nato nova »šefica« - kraljica matica,« postopek večanja čebelje družine po sistemu »narejenca« opiše čebelar z Jagnjenice, ki je pred kratkim izvedel točenje medu, ki je plod marljivega dela čebel delavk tekom cvetenja češenj in sadnega drevja.
Na naslednje točenje računa po tem, ko bo odcvetela akacija, približno čez 2 do 3 tedne in tedaj bo združil akacijev in lipov med.
12 tisoč izletov za en kilogram medu
Darko Kmetič v povprečju zabeleži 20-30 kilogramov medu, kolikor ga da posamezna čebelja družina, kar ob petnajstih družinah pomeni 300 do 450 kilogramov medu letno.
Med tistimi vrstami, ki veljajo za najbolj cenjene so ajdov, smrekov in kostanjev, še pove in razkrije tudi, da je nektar, ki ga naberejo čebele vodene oblike in da ga pridna kot pregovorno je, čebela večkrat predela, preden se med iztoči v taki obliki kot ga namažemo na kruh ali spustimo v topel čaj.
»12 tisoč izletov, torej 12000-krat iz panja na pašo in nazaj v panj pa je potrebnih, da lahko kot čebelar iztočim 1 kilogram medu,« niza zanimivosti iz čebeljega sveta nasmejan Darko, ki poudari tudi, da čebela v svojem naravnem okolju dobro presodi, kaj je naravno in kaj ne: »Če bi npr. postavil satnice z medom tik prednje, ne bi niti povohale, saj je dovolj domače paše na travnikih, po sadovnjakih in v gozdovih.«
3 kilometre daleč; požrešna pa čebela ni!
Ko ga povprašam, kako daleč od njenega domovanja v čebelnjaku se čebele odpravijo na pašo, pove, da njen radius zajema kar tri kilometre, čebele iskalke pa po podatkih Čebelarske zveze Slovenije pregledajo okolico v radiju 4-6 km od gnezda. Ste vedeli, da čebele ne naberejo vedno toliko nektarja, da je želodček poln? Poleg pridnosti jih namreč odlikuje tudi preudarnost, saj maksimizirajo razmerje med težo bremena in oddaljenostjo – in maksimum je dosežen, ko je želodček na pol poln. V tem duhu tudi italijanski pregovor: "Čebela, ki si naloži preveč, ne pride domov."
Čebelnjak kot učna enota
Da je zavedanje, kako pomembna žival je čebela, vseprisotno oziroma bi vsaj moralo biti, govori sam zase stavek, ki ga je pogosto slišati: Če bi izumrla čebela, bi bilo ogroženo tudi človeštvo samo.
Pogosto namreč pozabljamo, da medonosne čebele opravljajo izjemno nalogo v naravi – opraševanje, brez katerega ne bi bilo ne zelenja ne rož ne hrane.
Če bi čebela izginila z obličja Zemlje, bi človek preživel le štiri leta: brez čebel ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi. (Albert Einstein, nemški fizik in matematik)
Prenos tega zavedanja in sam postopek, kako preko čebel pride od nektarja s cveta do medu, si Darko s svojo družino prizadeva približati tudi mlajši generaciji.
Tako je denimo prav tedaj, ko se je prvič obeleževal svetovni dan čebel, leta 2018, gostil otroke iz radeškega vrtca in jim predstavil pridne delavke.
Ima namreč kar precej velik čebelnjak, ki meri 7m x 3 m, katerega pa si želi v bližnji prihodnosti nadgraditi tako, da bo poleg še prostor za točenje, nad njim pa načrtuje urediti ambientalni del, kjer bo moč izkoristiti blagodejne učinke apiterapije in gostiti manjše skupine.
Tudi Radeški utrip vsem čebelarjem ob današnjem prazniku želi NAJ MEDI! 
