Na praznični dan je Čebelarsko društvo Radeče izobesilo posebno zastavo pri šolskem čebelnjaku, s čimer tudi v povezavi z mlajšo generacijo izkazujejo čast in zadovoljstvo, da učenci radeške šole imajo interes in željo poznati te drobne, pridne živali.
Po besedah predsednika ČD Radeče Gregorja Bregarja, ki (skupaj z Ano Novak in občasno Ludvikom Kosom) znanje prenaša na mlajšo generacijo pri čebelarskem krožku v radeški osnovni šoli, že tretje leto beležijo kontantno število sodelujočih - šest otrok.
"Krožek redno poteka, a žal ne pridemo vedno do razpoložljivega termina, saj je obšolskih aktivnosti toliko in zasedenost otrok že v času šolanja takšna, da vsega, kar bi si tudi otroci morda želeli, po povsem človeški plati preprosto ni možno izpeljati," vztrajnost društva glede prenosa znanja in obenem nehvaležen utrip sodobnega časa opiše Bregar.
Otroke najbolj navduši samo dogajanje pri čebelnjaku, svoja opažanja oceni Ana Novak: "Opazovanje čebel na satu in ob vhodu v panje (ob strani čebelnjaka) jih, pa so lahko po naravi še tako živahni, samo po sebi pripelje do umirjenosti in pozornega spremljanja, kaj čebele počnejo."
Kolikšen pa je delež otrok, ki tudi potem, ko zapustijo osnovnošolske ter pozneje, srednješolske klopi, še vedno nadgrajujejo, kar so usvojili tekom čebelarskega krožka? Gregor Bregar pravi, da je takih približno 30%. "Čebelar v največ primerih (p)ostane, kdor s čebelami tudi odraste," pojasni ljubitelj čebel, ki je funkcijo predsednika prevzel za prejšnjim dolgoletnim predsednikom Jakobom Kmetičem iz Jagnjenice.
Novozačetniki čebelarji, ki se aktivno ukvarjajo s čebelarjenjem, so samo upokojenci in veliko zainteresiranih za čebelarjenje, ki so morda že blizu zaključka svojega delovno aktivnega obdobja, pove kar po domače: "Ko bom šel v penzijo, bo pa čas za imeti panje in čebele." Kar znova kaže na to, da si v današnjem hitrem ritmu življenja in ob drugačnih službenih obveznostih kot so te bile v preteklosti, ljudje težko vzamejo čas za čebelarjenje. Je pa to panoga, ki zahteva človeka, spremljanja dogajanja in svojevrstno delo, nehvaležne čase (tudi) za bodoče mlade čebelarje opiše Gregor Bregar.
Vendar optimizma ne izgublja, saj verjame, da - če drugod ne - bodo s tradicijo čebelarjenja otroci nadaljevali vsaj tam, kjer jim je bila ljubezen do čebel privzgojena v samem domačem, družinskem okolju.
