Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk sicer bistveno manj kot moških (približno 20 odstotkov), vseeno pa pomeni, da je v tej svojevrstni kmetijski panogi prostor za vse, ne glede na spol ali starost - le ljubezen do čebel in do same narave mora biti prisotna.

In prav nič drugače ni v Čebelarskem društvu Radeče, ki med 42 člani daje stanovsko zavetje in podporo tudi ženskam. Ena izmed njih je Ana Novak, za njo je že prva "okrogla" v svetu čebelarjenja, svoje znanje pa z zanosom predaja naprej mlajši generaciji v okviru čebelarskega krožka radeške osnovne šole.

Na področje čebelarjenja je Ano najprej pripeljala želja po sodelovanju s tem lepim, a hkrati skrivnostnim življenjem čebel, razkrije in doda, da ima v sorodstvu nekaj čebelarjev, kar je le pripomoglo k temu, da se je tudi sama opogumila in se pobliže vključila v svet teh pridnih, drobnih živali, na katerih sloni vse človeštvo.

Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi. (Albert Einstein)

Ker v zapisu teče beseda o pripadnici nežnejšega spola v povezai v čebelarstvom, se mi je takoj porajala misel, kako zanimiva je morda vzporednica med čebelo in žensko (op.a.) - obe zaslužni za življenje; prva preko opraševanja in druga, s tem, ko rodi otroka...

Pomembno vlogo je imel v Aninem življenju njen boter, ki jo jo je za aktivno čebelarjenje redno spodbujal, resda vedno le na daleč, a moralno podporo ji je vendarle nepretrgoma dajal. "Odkar imam čebele sama, pa se za nasvet večkrat obrnem na Ludvika Kosa. On me spremlja že od začetka," pove Ana, ki sicer z možem Tomažem in štirimi otroki živi na Svibnem.

Posebej zanimivo je, kako se je v njihovi družini zgodba s čebelarjenjem pravzaprav aktivno začela. "Začela sem pred dobrimi desetimi leti: panj s čebelami sva z možem dobila za poročno darilo." In tako se piše čebelja pravljica družine Novak, ki z vestnim delom spremlja in skrbi za povprečno 12 čebeljih družin. Te jim omogočajo samooskrbo z medom, katerega veliko porabijo kar sami, manjšo količino ga tudi prodajo, večkrat pa preprosto pride prav, ko je treba dati "kaj iz rok."

Neprecenljivo doživetje: sin rešil čebelico          

Ker Ana Novak sodeluje kot mentorica učencem čebelarskega krožka v radeški osnovni šoli, in precej časa preživi med otroki tudi kot v vlogi katehistinje, se kar samo ponuja vprašanje, kako sama ocenjuje pomembnost prenosa ljubezni do čebel in same narave na mlajšo generacijo.

Odgovor je uvodoma ponazorila kar s spominom na dogodek iz njenega domačega okolja. "Pred hišo je zagledal triletni sin čebelo, ki ni več letela. "Mami, mami..." Dala sem mu jo na roko, videl je, da se malo premika. Naročil mi je, naj prinesem med. Čebela je res polizala malo medu. Opomogla si je in odletela iz sinove roke. Izraz na obrazu je povedal vse."

V prvi vrsti - odnos do narave, do vsega stvarstva (ne zgolj do samih čebel) se otroku lahko poda tudi preko tega. Vidimo, kako smo majhni, kako naše znanje ne gre čez modrost narave in otroku privzgojimo držo čudenja nad vsem, kar nas obdaja. To širino želim podati tudi otrokom pri čebelarskem krožku.

Seveda pa s tem delom otrokom pokažemo tudi našo skrb za naravo in prihodnost, hkrati pa, da pravo delo prej ali slej obrodi sadove. V našem primeru so ti sadovi zelo sladki," hudomušno zaključi Ana, sicer biologinja, ki se je sedaj, ko ima majhne otroke posvetila, predvsem družini.
         
Pri Novakovih imajo čebelnjak ob hiši. Tako so pravzaprav s čebelami vsak dan, saj redno spremljajo dogajanje na žrelu (pri odprtini panja). Panje pa, sedaj ko je glavna sezona, odpirajo približno na 7 do 10 dni.

In za zaključek, preden se zahvalim za možnost pokukati v vaš osebni čebelarski svet, Ana, kaj je vas osebno najbolj navdušilo ali prevzelo v povezavi s čebelami?  - "Od narave se učimo. Sprejemamo dejstvo, da so nam stvari podarjene, da ne moremo vsega nadzirati in držati v rokah in da narava v nas goji občutek hvaležnosti, za vse, kar nam je dano."

NAJ MEDI!