Sobotni dan so ob prazniku sv. Jurija Vrhovčani popestrili s pohajkovanjem od hiše do hiše po Krajevni skupnosti Vrhovo, ob čemer so po starem tradicionalnem običaju prepevali Jurjevo pesem. 12 mladih mož je tako razveselilo sokrajane in nadaljevalo tradicijo, ki je sicer značilna za Belo krajino, a se je že vsaj pred slabimi sto leti uveljavila tudi po drugih krajih, v Vrhovem zagotovo.
Še pogled v preteklost, kot jo je opisal Ivan Kozorog, rojen leta 1937, za knjigo Povedal' so:
Spomini Kozoroga na Jurjevo
Še pogled v preteklost, kot jo je opisal Ivan Kozorog, rojen leta 1937, za knjigo Povedal' so:
Jurjevo se je praznovalo 23. aprila. Pri nas na Vrhovem smo rekli, da gremo takrat Jurja pet, saj smo zvečer šli zvečer v tri vasi – od Prapretnega, Loga in v Vrhovo - vedno pet, včasih tudi do 3. ure zjutraj. Vse tri vasi so skupaj pele Jurja. Izkupiček od večurnega petja Jurja je bil precejšen, saj smo dobili tudi do 300 jajc. Nekaj smo jih prodali peku Moletu v Radeče in kupili vino ter kozlička, katerega je razrezal mesar, Tone Rozman. Priredili smo pojedino, na katero smo povabili še punce, da so pohale meso in skuhale trdo kuhana jajca.
Prvič sem pel Jurja, ko sem prišel iz vojske, star 20 let. Jurja pet in oglarit so po tradiciji šli pobi, ko so odslužili vojsko. Če je šel kdo prej pet, so ga pobi krstili z vinom - polili so ga po glavi z vinom in povedati je moral prisego, eden mu je govoril naprej, on pa je moral ponavljati.
Peli smo lahko samo tisti, ki so odslužili vojsko ali pa so bili krščeni, kar je pomenilo, da je bil sprejet med fante. Malokdo se je dal krstiti, ker so se iz njih norčevali. Sam sem pel do leta 1965, saj sem se leto kasneje poročil in potem nisem bil več pob. Jurja smo peli: Karlo in Rudi Rozman, Ivan Zupan, Anton Sotlar, jaz, in še drugi - do deset fantov nas je bilo.
Zvečer smo se začeli zbirati v gostilni, kjer smo videli, ali bomo oblikovali eno ali dve skupini pevcev in kjer smo se dogovorili, kam bomo šli (da se ne bi mešali). Vse hiše smo obredli, bilo je okrog 100 hiš. Nalomili smo si bukove ozelenele veje in pri vsaki hiši, kjer smo zapeli, smo zataknili vejico. Ko smo zapeli, je prišel iz hiše gospodar ali gospodinja in nam dal jajce. Pri Fundatovih smo dobili vedno še kos slanine, pri Sotlarjevih na Logu pa vedno 12 jajc. Jajce smo devali v koš. Tudi piti smo dobili kdaj vino ali jabolčnik.
Pesem za Jurja, katero so zapeli pred vsako hišo
Hvaljen bodi, Jezus, Marija, vsa nebeška kompanija.
Dober večer bog nam daj, dušam, vicam v raju sveti mir.
Zdaj se mi k vam obrnimo za en dar vas prosimo,
da bi nam kaj daroval, svetemu Jurju gor na oltar.
Zdaj se mi od vas poslovimo, za ta dar se zahvalimo, ki ste nam ga daroval, svetemu Jurju gor na oltar.
Z nam' bo rajžal večni bog, pri vas pa ostane sveti duh.
(če niso nič dalI, so zapeli svinjski duh)
Leta po vojni niso opustili te navade, tudi oblast ni protestirala, je še povedal pred nekaj leti Ivan Kozorog.
