V teh dneh bo preteklo 70 dni od rojstnodnevnega praznovanja 70-letnice soustanovitelja Gasilske zveze Radeče in njenega prvega predsednika Franca Grosa. V času, ko naj bi s prijatelji nazdravil, so bila prepovedana večja druženja, zato je sklenil, da to preloži za kasnejši čas. A prijatelji, gasilski veterani, so mu kljub temu pripravili izredno presenečenje - pripeljali so mu simbolno smreko in ga obdarili.
Kar sicer niti ni presenetljivo, saj je Franc Gros imel za seboj že kar nekaj funkcij, vlog in zadolžitev (nekatere pa še ima), ki pomembno sooblikujejo radeški prostor, da bi bilo kar malce čudno, če se ga - razmeram navkljub - ne bi spomnili kako presenetiti ob njegovem osebnem prazniku s prvo številko sedem spredaj.
Franc Gros je ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2012 s strani Občine Radeče prejel priznanje Ivana Pešca za večletno ljubiteljsko kulturno udejstvovanje, še posebej na gledališkem področju, je predsednik Društva invalidov Radeče, ki je pred dvema letoma praznovalo svojih 20 let obstoja, kot upokojeni vodja proizvodnje vrednostnih in zaščitenih papirjev v radeški papirnici pa je že ničkolikokrat priskočil na pomoč mlajši generaciji pri odstiranju vedenja, kako nastaja papir - in ga pogosto ročno tudi izdelal kar pred njihovimi očmi. Gros je tudi aktualni član Odbora Občine Radeče zadružbene dejavnosti, socialno politiko in delo z društvi.
Kakor je za tako priložnost samoumevno, so priprave potekale v strogi tajnosti, zato je bil slavljenec resnično tako presenečen, da nekaj časa ni mogel do besede. Po vseh ceremonijah postavljanja smreke, katerega so se lotili na predvečer 70-letnice, torej 19. septembra, je sledil piknik. A presenečenja za Franca še ni bilo konec. Voščit so mu prišli tudi člani gledališke skupine, katere zvesti član je že vrsto let. Ker, kot pravi, se mu niti sanjalo ni, da bi ga v teh časih lahko kdo obiskal, je bil prav šokiran, a neskončno vesel. Pripravili so mu pravcato predstavo, v kateri je moral sodelovati kot kandidat za tretjo generacijo. Komisija je odločila, da izpita ni opravil in tako bo še naprej ostal v gledališki skupini.
Za tretje presenečenje pa je poskrbela njegova žena Jožica, ki je povabila ansambel Dori, da je na koncu vsem zbranim zaigral nekaj vedrih skladb. S čestitkami po telefonu, pošti in sms-ih pa se ga je v tistih dneh spomnilo mnogo članov Društva invalidov in prijateljev.
Takrat je še upal, da bo po sedemdesetih dneh lahko naredil pravo rojstnodnevno praznovanje, ki častitljivi številki in širokemu krogu poznanstev ter dobrih prijateljstev tudi pritiče, a žal je zdravstveno stanje v državi še slabše kot pred 70 dnevi.
"Tudi to bo enkrat minilo", je optimističen Franc, ki verjame, da bo lahko z vsemi svojimi iz gasilskih, gledaliških in in invalidskih vrst pošteno stisnil roko in z njimi nazdravil na še mnoga in zdrava leta v duhu nedavnega jubileja.