S 63-letnim Tonetom Tisljem, katerega glas je energičen, kot bi bil kakšen 20-letnik, pogovor začneva, ko se ravno dobro vrne z vrha precej blizu Radeč, z Mrzlice. Da je bil naprošen za tokratno obujanje spominov ravno Tone, ni naključje, ta konec tedna namreč poteka derbi Radeče: Sevnica, sogovornik pa je tesno povezan z obema, igral je namreč za Radeče, desetletje zatem pa treniral Sevničane. No, za koga bomo navijali Radečani v Sevnici v soboto, pa sploh ni dvoma.

Tone je bil del tiste generacije, ki so jo opisovali že predhodni sogovorniki (Krohne, Starina, Mohar), saj je bil eden izmed tistih, ki so iz Celja prihajali na treninge in tekme v Radeče. Da se je pridružil ekipi, je bil "kriv" Peter Hribernik, ki je bil tedaj trener radeške ekipe - Toneta je poznal kot mladega in zagrizenega ljubitelja športa, ki se je odločil za to področje tudi v poklicnem smislu. Hribernik je poznal Tislja, ko je ta ravno zaključeval svojo rokometno kariero v celjskem rokometnem klubu, ki se je tedaj imenoval Rokometni klub Aero Celje, tam je oddelal pet sezon, ki so se razprostirale od leta 1979 do leta 1984.

Tiselj je bil študent Fakultete za šport, ki se je zaradi razpetosti med domačim Celjem in Ljubljano že začel poigravati z idejo, ali morda iti na Prule in se tam pridružiti rokometašem. A ravno v pravem trenutku ga je potrepljal Hribernik - Toneta Tislja, Vlada Bojovića in Ivana Kavčiča je zvabil v radeško rokometno ekipo in se tudi osebno zangažiral, da so prihajali na treninge in tekme. Tone Tiselj je igral za Rokometni klub Radeče v sezonah 1984/85 in 1985/86.

"To je bilo nekaj neverjetnega. Najbolj fajn je b'lo, da smo bili res prava klapa, in kraj je živel z rokometom. Tekme so potekale na zunanjem igrišču na prostem in navijačev se je vedno trlo," pripoveduje Tone. Ko ga povprašam, ali mu je kakšen dogodek posebej ostal v spominu, prikliče v misli obračun z Belokranjci. "Igrali smo z ekipo Rokometnega kluba Črnomelj, ki je veljal za močnega nasprotnika, kar 21 minut nismo dobili gola in ohranjali obrambo v tolikšni meri, da smo kar visoko (s precejšnjo razliko v golih) zmagali," pove in se še danes začudi vremenu izpred 40 let, češ da je lilo kot iz škafa. 

Tone Tiselj je dajal svoje ime za radeške rokometne barve dve sezoni. Predsednik je bil tedaj Jure Musar, tehnične zadeve je vodil Bine Čulk. "Takrat smo imeli tri golmane, to so bili Skušek, Petaver in Čulk Z., igrali so Jenčič, Gospodarič, Česnik, Starina pa Mohar," našteva in ko ga pobaram, ali ga pot še kdaj zanese med svoje nekdanje soigralce, ponosno izstreli, da redno zahaja v Radeče.

Med vsemi igralci, s katerimi se je družil športno in zasebno, sta se najbolj povezala z Zoranom Čulkom, s katerim sta dolgoletna prijatelja.

"Poznala sva se v igralskem smislu, kasneje pa sva z Zoranom sodelovala tudi poslovno z vidika slovenske rokometne reprezentance v letih po osamosvojitvi,  je pa tudi še kasneje nadaljeval vlogo uradnega snemalca (6 let) tudi pri Rokometnem klubu Krim," pripoveduje najbolj uspešen slovenski rokometni trener, ki je rokometašice Krima dvakrat popeljal na evropski vrh, z moško reprezentanco pa postal evropski podprvak. "Dobro se razumem tudi še z Binetom." (Čulkom, op.p).

Z nasmehom se spominja, kako je radeški rokometni klub prirejal družabne dogodke, kot denimo ples ob dnevu žena, pa pustovanja. Ob takih priložnostih so delali kot natakarji in poprijeli za vsako delo, ki ga je izvedba tovrstnih dogodkov terjala. S prisluženim denarjem jim je klub nadel nova, enotna oblačila, tudi na priprave so se podali za teden dni v Piran iz tega naslova.

"So pa ti dogodki trajali dolgo v noč, še večkrat smo pa zaključevali bolj proti jutru," se hahlja Tone in izda: "Ko je bilo vsega konec, pa na železniško postajo in na vlak. Po naporni noči sem ob tresenju po železniških tirih kaj kmalu zadremal. In se zbudil šele na končni postaji - v Mariboru," se smeji, kako je preprosto prespal domačo celjsko postajo, namesto da bi na njej izstopil.

"To so bili časi, ko je bil rokomet na vrhuncu, ko je vse povezovala zgolj in samo ljubezen do športa in do druženja, to je bila njegova največja vrednost po mojem mnenju. To je bil prvinski šport, ki ga res pogrešam," pravi in se naveže na tekmo slovenske ženske reprezentance proti Nizozemkam na Dunaju, ki jo tekom pogovora ravno spremlja preko malega ekrana. "Sem resnično vesel in prav navdušen, to je to, tudi one igrajo tak prvinski šport, ki ga danes skorajda ni več mogoče videti. To je borba s srcem, tu je pomoč in tu je kolegialnost," z žarom opiše in se naveže tudi na nasprotje: "Preveč plačani in 'naduvani' športniki mi niso kaj preveč všeč."  Ko je Tone Tiselj zaključil radeško rokometno pot, ga je poneslo v trenerske vode. Leta 1986 je postal trener prve ekipe Rokometnega kluba Aero Celje (tri sezone: 85/86, 90/91, 91/92).

Zanimivost: 10 let je bil učitelj športne vzgoje v Celju, kako tudi ne, saj mu je uspešen študij na Fakulteti za šport (med poznavalci pogovorno na DIF-u) prinesel naziv športnega pedagoga. In med njegovimi učenkami "na Kajuhu" (I. gimnazija v Celju) je bila tudi Radečanka po rodu Nuška Drašček.

Radečani nekdaj omogočili Sevničanom treninge in tekme - ponudili so dvorano; Tiselj bil trener v RK Sevnica

Tone Tiselj je bil svoj čas trener tudi v Rokometnem klubu Sevnica. Kar je kot naročena informacija pred derbijem, ki se obeta v soboto. "Derbiji so bili v tem prostoru vedno res tisti pravi derbiji, pa najsi je šlo za tekmo z Rudarjem (Trbovlje, op.p), Sevnico ali pa Dobovo," je povedal. 

Sevničani so bili vedno dober nasprotnik. V Rokometnem klubu Sevnica so bili najboljši igralci, v času, ko je bil Tiselj igralec, 1984-85 - kot se jih spominja: Novšak, Svažič, Možic na golu, pa Špan, imeli so dobro ekipo, ocenjuje. 

Prav danes je bil deležen prikladnega komentarja, ki ga je nujno deliti: Ob tem, ko je znanki omenil, da bo za lokalni spletni medij pripovedoval o rokometnih časih, je ena izmed rokometnih navdušenk vsa vzhičena dejala: "Moj tamali igra v Radečah, to je tako super, kako se imajo fajn, kako imajo močno podporo navijačev, kako dobro vzdušje je v ekipi,..." je kar hitela naštevati. In seveda ne pozabila povedati, da bo v soboto derbi med Radečani in Sevničani, ter ga povabiti, naj le pride, saj je vendar z obojimi povezan.

Tiselj je bil trener v Sevnici v sezonah 1993/94 in 1994/95, ko športniki niso imeli svoje dvorane. "Radečani so nam takrat odstopili dvorano, da smo lahko trenirali in igrali. Na prvih nekaj tekmah je bilo bolj žalostno videti vse skupaj, na tribunah so bila več ali manj samo dekleta igralcev, ki so se borili na parketu; ko pa je ekipa že tako napredovala, da smo se uvrstili v kvalifikacije za prvo ligo, je bila dvorana tako polna, da vsi navijači in gledalci niti niso mogli v dvorano, so morali ostati zunaj, če niso prišli na tekmo kar dosti prej, preden je nastopila ura obračuna."

Zanimanje za rokomet se je tedaj tudi v Sevnici dvignilo, v veliki ali celo največji meri zaradi rokometašev, in v Sevnici so se lotili gradnje dvorane prav v tistem času, okrog 1994. "Če se prav spominjam, so bili največ zraven Kovač, pa pokojni Janc je bil takrat župan," ugiba. In znova s ponosom v srcu, ki se zrcali tudi v očeh, občuti, kar je že pred nekaj desetletji - ne glede na rivalstvo, so Radečani pristopili in ponudili pomoč. Kljub temu, da so se vsi, vsak s svojo ekipo, nagibali k uspehom, sta imela kolegialnost in ljubezen do igre (naj)večji pomen.

Tiselj: "Zelo sem vesel, da se Radeče postavljajo na rokometni zemljevid."

Z obžalovanjem, a tudi sprejetjem, da so se časi (način življenja, prioritete, vrednote) skozi desetletja spremenili, pove, da generalno gledano v rokometu ni prave klubske scene in da vsako leto žal kak klub ugasne. "Pozitivno je spremljati, da se Radeče in Rokometni klub Radeče Papir Nova postavljajo na rokometni zemljevid in tega sem zelo vesel," prizna in se spomni dobrega vzdušja na pripravljalni tekmi, ki je potekala v avgustu (igrali so enkrat proti Črnomlju in enkrat proti Trebnjem, op.p.).

"Super je, da se ustvari tak dober štimung. Otroci v rokometnih majčkah, odrasli, veterani, za igralce in za navijače se poskrbi, da nekaj prigriznejo in spijejo, to je trend, ki smo ga zaznavali že v mojih časih, ko sem jaz igral, in super je, da se ta trend nadaljuje. "Zelo pomembno je, da ni prevelikih apetitov in da se na prav način dela z mladino," sklene pogovor Tone Tiselj. 

V soboto, 7. decembra,

bo v športni dvorani potekala rokometna tekma

med Rokometnim klubom Radeče Papir Nova in Rokometnim klubom Sevnica.

Vabljeni!