Večer slovenskega kulturnega praznika je, po tem, ko se je v večeru prej v radeškem domu kulture odvila proslava s podelitvijo priznanja Ivana Pešca, bil v mestu ob Savi znova zaznamovan z ljubeznijo do slovenske besede in do bogatega opusa del izpod rok največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. V Galerija Caffe se je namreč zbralo lepo število ljudi, ljubiteljev kulture, ki so se odzvali povabilu glede prebiranja in/ali poslušanja Prešernovih del.
Dogodek se je pričel s himno. Besedilo slovenske himne je sedma kitica pesmi Prešernove Zdravljica, melodija pa je iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla.
Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih Novicah leta 1848, kot himna pa je bila prvič (spontano) zapeta 27. septembra 1989 ob Skupščini Socialistične republike Slovenije.
Sedma kitica se glasi:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočákat' dán,
da kóder sónce hódi,
prepír iz svéta bó pregnán,
da roják
prost bo vsák,
ne vrág, le sósed bo meják.
Zbrane je uvodoma pozdravila Danica Prnaver, ki je povedala, da je bil leto poprej prvič organiziran tovrsten večer, tedaj v prostorih Gostilne Strnad, in da se je tudi v letošnjem letu odziv velik, kar kaže med drugim na to, da nam je za kulturo mar. Orisala je še potek druženja in zaželela prijetno počutje vsem navzočim.
K besedi je nato povabila Matejo Kovač, ta pa je z navzočimi podelila drobec, povezan s slovensko besedo in Prešernom ter njeno primarno družino.
Njen oče, upokojeni profesor slovenščine, ki je opravljal delo učitelja na krški srednji šoli, Janez Plestenjak (znan po nadimku "Vejica") je namreč opravljal svoje diplomsko delo prav pri dr. Antonu Slodnjaku. Slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in akademik je pomemben tudi kot "prešernoslovec", saj je sodeloval skoraj pri vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis na podlagi lastnih in tujih dognanj, ki velja za prvo Prešernovo zaključeno monografijo. Poleg tega je pripravljal komentarje in uvode za Prešernove Poezije v tujih jezikih.
In dr. Slodnjak je, kot je Kovač pripovedovala, bil mentor takrat študentu Plestenjaku v zaključevanju njegove študijske poti.
Večinoma ob srkanju čaja je sledilo prebiranje Prešernovih del:
- Neiztrohnjeno srce - Doroteja Jazbec
- Matiju Čopu - Mateja Kovač
- Šmarna gora - Regina Pinosa
- Povodni mož - Marjan Zorec
- Hčere svet, Sila spomina - Jožica Žibert
- Mornar - Maja Istenič
- Pod oknom, Dekletom - Drago Kozinc
- Nezakonska mati - Lenka Zorec
- O, Vrba, Zdravljica - Lucija Krajšek
- Uvod h Krstu pri Savici - Mira Kolander
- Orglar - Miro Bergelj,
ob zaključku pa je upokojena učiteljica Jožica Žibert opomnila na vlogo profesorja in tudi ravnatelja Pešca, za katerega je bilo značilno, da je učence navduševal za dramsko igro in za zborovske deklamacije.
Zlasti v zaključnih razredih osnovne šole je bila kar stalnica, da so se otroci naučili tudi odlomke iz dramskih del, črtic in ostalih zapisov iz književne zakladnice, ter v skupinah po 5, 6 učencev z začetnim in zaključnim priklonom vred deklamirali posebej dela domačih avtorjev.
Nekaj besed je namenil tudi Tomaž Režun, ki se je dogodka, kot je poudaril, udeležil kot Tomaž, in ne kot župan.
Izrazil je zadovoljstvo, da se tudi na tak način krepi zavedanje našega jezika in kulture, ob tem pa zaželel organizatorjem, da pri srečanjih ob prebiranju in poslušanju Prešernovih del vztrajajo tudi v bodoče.
Enourno druženje, za katerega se je ideja prvič poročila Župnijskemu pastoralnemu svetu Župnije Radeče februarja lani, se je sklenilo s klepetom in druženjem še ob odkrivanju ter debatiranju ob ostalih zanimivih temah aktualnega časa.
Besedilo: D.J.
Foto: Miran Prnaver
PREBERITE TUDI:
1. druženje ob Prešernovih delih (Strnad) - februar 2023
