Na včerajšnji dan leta 1911 je radeško cerkev po dobrem letu dni prenovitvenih del, ki so zajemala tudi prestavitev cerkvene ladje, posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. Današnja nedeljska maša je bila tako "žegnanjska", posebej v pridigi pa je domač župnik nanizal zanimiva dejstva o sami gradnji cerkve, kakršno poznamo danes, o vsem, kar je skozi stoletja ostalo enako in tudi o pomenu vzdrževanja sakralnega objekta v skupnosti.
Tako je bilo v duhu včerajšnje 111. obletnice posvetitve moč slišati številna dejstva, ki jih malokdaj slišimo, nekateri pa jih morda niti še poznali niso.
Kljub temu, da se je marsikaj prenovilo, pa so v sedanji cerkvi nekatere stvari ostale iste - denimo glavni oltar sv. Petra z baročnimi okrasi, ki je datiran približno 200 let dlje v zgodovino kot sama prenovljena cerkev, pa oba stranska oltarja. Stranski oltar na moški strani je posvečen sv. Jožefu, zavetniku družine, ob njem še iz prvotne cerkve stojita kipa sv. Janeza in sv. Marka, na vrhu pa je sv. Miklavž. Na ženski strani je oltar Srca Jezusovega, ob njem sta iz prvotne cerkve kipa sv. Lucije in sv. Apolonije.
Na mestu, kjer je nekoč stala kamnita gotska cerkev z lesenim zvonikom, je edini ostanek prvotne cerkve prezbiterij, ki je današnja zimska kapela, posvečena Mariji Brezmadežni. Župnik Miro Bergelj je v pridigi opomnil, da so se pred letom 1911 pretežni deli bogoslužja opravljali pri glavnem oltarju, proti kateremu je bil mašnik obrnjen in tako pravzaprav kazal hrbet obiskovalcem, vernike pa se je v času pridige nagovarjalo s prižnice - "balkončka", ki je umeščen nad stranski oltar na moški strani cerkve.
Še eno razliko oziroma zanimivost je nakazal z omembo, da dandanes v eni od sprednjih klopi denimo ob birmanski slovesnosti sedijo štirje birmanci in štirje botri, so pa še vidni kaveljčki (teh je deset) za klobuke takoj ob vstopu v cerkev z desne strani, ki so nakazovali mesto za gospode, ki so v preteklem času nosili klobuke na glavah.
Kot počasi dograjujemo hišo, se je počasi dograjevala tudi cerkev
Leta 1911 je škof posvetil prenovljeno cerkev, za katero so temeljni kamen položili julija 1910 in je viden z zunanje strani cerkve. Kljub temu, da so dela tekla hitro in je torej v dobrem letu in pol že sledila posvetiitev, je župnik Bergelj naštel še nekaj del, ki so se opravljala pozneje ter potegnil vzporednico z gradnjo hiše, ko človek gradi svoj lasten dom, kjer se udejanjajo investicije prav tako pogosto postopoma.
15 let za tem, ko je bila cerkev posvečena (škof je na dvanajstih mestih - kolikor je tudi apostolov -, mazilil zidove s sveto krizmo, na levi strani šest in na desni šest križev kaže na ta mesta ter s kadilom in krizmo na štirih mestih posvetil tudi glavni oltar), je bil zgrajen zvonik. V njem niso izvorni zvonovi, saj so bili v času 1. svetovne vojne malodane povsod cerkve izropane in bronaste zvonove so iz radeških cerkva ukradli povsod razen iz žebniške.
Še dodatnih 12 let kasneje pa so bile zgrajene orgle, katere so bile po tem, ko so prvič slavnostno zadonele ob letu postavitve (1938), bile deležne obnove pred petimi leti.
Obnova pnevmatskih orgel v župnijski cerkvi je pod vodstvom mojstra Marijana Bukovška potekala od julija do oktobra 2017.
"Četudi se je marsikaj spremenilo, pa bistvo ostaja isto. Vse od časa, ko so se prvič začeli prebirati odlomki iz svetega pisma, se oznanja, kar je Jezus v času svojega življenja rekel in kar je Jezus storil. Ob vseh bogoslužjih se skozi vsa leta ohranja in podoživlja, kar je Jezus govoril tekom zadnje večerje in nato v odrešenjskih trenutkih v času njegove smrti na križu," je opomnil župnik ter položil na srce župljanom, da vse, kar se je fizično zgradilo in pridobilo potrebno tudi redno vzdrževati.
Obnovila se je hvaležnost za stavbo, v kateri se župljani zbirajo kot tudi za živo cerkev, za ljudi, ki v njej prejemajo zakramente in se srečujejo z Bogom.
Ob tem se je zahvalil ključarjem in drugim sodelavcem, ki priskočijo na pomoč, ko je to potrebno, izpostavil pa tudi, da se številne skupine, ki skrbijo za čiščenje in krašenje cerkve, starajo in so vse manj v funkciji, da bi lahko - četudi jim to ostaja odkrita in srčna želja - skrbeli za tovrstna opravila. V tem duhu je zato nagovoril aktivne župljane, da bi dvakrat letno vendarle lahko tudi na ta način prispevali, vse z namenom, da bo to svetišče, ki je lepo in že toliko desetletij združuje ljudi s plemenitimi vrednotami v srcih, urejeno središče v skupnosti, v katerim skupaj sobivamo.
