Jubilejno destič je letošnjega 14. avgusta v organizaciji radeške župnije potekalo romanje na Zaplaz. Najprej so se zbrali pri sveti maši na Brunku, kjer so se spomnili pokojnih Mira Gorenjca in Andreja Čeča, ki sta zvesto romala z njimi vse do svojih prezgodnjih smrti.

Ta dan goduje sveti Maksimiljan Kolbe, mučenec iz druge svetovne vojne. O njegovem življenju in delu smo poslušali razlago našega gospoda župnika Mira Berglja. Življenje svetnika in mučenca je bilo v marsičem podobno življenju našega blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. Po njem se imenuje naše romanje, ki se tudi konča na njegovem grobu v cerkvi na Zaplazu. Po maši smo se pred cerkvijo na Brunku fotografirali in nato se nas je osem odpravilo na 30 kilometrov dolgo pot.

Letos, ko zaradi koronavirusa  živimo prav poseben čas, se nas je romanja udeležilo manj kot pretekla leta. Nekaterim pa so službene in druge obveznosti tik pred zdajci onemogočile sicer že planirano romanje. Kljub vsemu udeležba ni bila najmanjša od vseh desetih let. Največja je bila preteklo leto. Kakorkoli, bili smo prijetna in dobra družba za celodnevni pohod.

Na pol poti, v Šentrupertu, se nam je pridružil se mladinec Nejc, ki je bil najmlajši romar. Med njim in najstarejšim Janezom je bila razlika več kot pol stoletja. Najstarejši letošnji romar je poleg našega gospoda župnika tudi edini, ki se je udeležil vseh desetih romanj.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo, približno na polovici poti, dlje časa počivali.  Po gostoljubju pri tamkajšnjem  domačem župniku salezijancu Jakobu Trčku v njegovem župnišču ter ogledu cerkve smo imeli v gostilni še kosilo.

Po nadaljevanju poti smo se na kratko ustavili še na Veseli Gori pri Šentrupertu pri cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija.

Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije njemu v čast, sicer pa smo na poti zmolili še tri rožne vence. Vsak od nas je hojo, romanje, tudi napore, ki so s tem povezani, namenil, daroval za potrebe, ki so se mu zdele v tistem trenutku najprimernejše in aktualne.

Po približno sedmih urah in pol čiste hoje smo prispeli na Čatež in se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli, uredili, pomalicali ter naredili fotografijo za arhiv.

Vreme je bilo kljub slabši napovedi za hojo precej primerno. Nekajkrat je padlo par kapelj dežja, a nikoli toliko, da bi potrebovali dežnik ali pelerino. Vse do našega prihoda na Čatež. Ko pa bi se morala začeti procesija z lučkami od župnijske cerkve na Čatežu do Zaplaza, se je razbesnela nevihta z močnim vetrom. Tako letos ni bilo procesije, pa tudi  slovesna sveta maša, ki jo je daroval novomeški generalni vikar Božidar Metelko, ni bila na prostem pri cerkvi, ampak v sami cerkvi. Zaradi ukrepov glede virusa vsi niso mogli v cerkev.  

Naslednjega leta zopet planiramo naše romanje. Upamo, da se zopet srečamo s starimi romarji in morda še s kakšnim novim.

Besedilo: Miran Prnaver
Foto: Jože Potrpin, Danica in  Miran Prnaver