Radeško knjižnico je v drugi polovici marca obiskal Tomaž Humar, sin znanega alpinističnega plezalca z enakim imenom, in predstavil zanimiv potek svojega izjemnega podviga, ko je kot najmlajši človek prekolesaril svet.

V 209 dneh je pustil za seboj 28 968 km na kolesu oz. 40 075 skupaj z ostalimi prevoznimi sredstvi ter prečkal tri oceane in prepotoval kar pet kontinentov: Evropo, (Severno) Ameriko, Avstralijo z Novo Zelandijo, Afriko in Azijo.

Dnevno je na dveh kolesih in z minimalno opremo ter brez spremljevalne ekipe, prevozil 141 kilometrov in vsaj za kanček spoznal več kot 20 držav.

Knjižničarka Veronika Drašček je bila zaradi 15-minutne zamude mladega Humarja že zaskrbljena, ali je morda šlo kaj narobe in ne bo mogel izpeljati predstavitve v domači knjižnici, pa se je kmalu izkazalo, da je v mesto ob Savi prispel z vlakom in je četrt ure pač porabil, da je peš prišel z železniške postaje pa do knjižnice.

19-letni Kamničan se je na dolgo pot okrog zemeljske oble podal deževnega 4. avgusta predlani. Pričel je na Madžarskem,  s svojo odločitvijo o dosegu rekorderskega cilja pa seznanil le pet najbližjih – poleg mame in sestre še tri najboljše prijatelje, zato njegovi znanci niti niso vedeli, kam neki je poniknil za tako dolgo časa oziroma zakaj je nedosegljiv.

Da je bil začetek potovanja še težji, so ga spremljale še nevšečnosti nesrečnega padca, kateri se mu je pripetil le dober mesec dni pred predvidenim odhodom in zaradi precejšnjih poškodb je dobil enaindvajset šivov na obrazu, katere pa je moral vestno negovati z debelo plastjo zaščitne kreme. Mesec in 25 dni treninga je iz opisanega zato opravil na kolesu trenažerju in vozil skupaj s tekmovalci dirke Tour de France.

Podvig je pričel na domači celini. Kot je povedal, ga je na evropskih tleh, v Španiji, najbolj pretreslo, ko je na Tomatinu, festivalu paradižnikov v Valencii, nekaj metrov stran od njega mlado dekle, ki se je spotaknilo in padlo v jarek, videl umreti dobesedno pred njegovimi očmi.

Ko je prvič stopil na letalo in se podal čez Atlantik, je spoznal, da je vrag vzel šalo. Po kolesarjenju preko španskih hribovij mu je prijal začetni ravninski del ture po Severni Ameriki, katere je skupno premagal 7604 km.

Ko je prispel v kanadski Toronto, v bližino mogočnih Niagarskih slapov, je, kot je dejal, dosegel mentalni vrh, saj se je zavedal, da je premagal že pol zastavljene poti, sledil pa je padec nazaj in navzdol v mislih, ker je obenem vedel, da ga čaka še pol toliko dela in naporov.

Sledila je 1903 km vožnja po Novi Zelandiji, katera je bila z vidika razgibane nadmorske višine najbolj zahtevna, hkrati pa zelo lepa zaradi naravnih danosti.

Iz sveže novozelandske pomladi se je podal na 7017 km dolgo pot po Avstraliji. Temperature zraka so bile poletju primerne, pa še kakšno stopinjo več je občutil zaradi sklonjene glave proti razbeljenemu asfaltu in ravno ta del, priznava, je bil fizično najbolj naporen zaradi vročine. Dodatna sovražnika skozi avstralske ravnice pa sta bila veter, ki je v 70% primerov pihal Humarju v prsni del in tako oteževal samo vožnjo, ter psi, ki so ga lovili na kolesu in bi ga v svoji napadalnosti lahko zbili na tla ter ga zgrizli.

Jugovzhodna Azija, preko katere je prekolesaril 3036 km, je prinesla največ težav z logističnega vidika, čeprav jih je splošno gledano ravno na tem delu pričakoval najmanj. Na Tajskem je skoraj pristal v zaporu, ker je dvanajst dni ilegalno kolesaril po njihovem ozemlju.

Zadnji azijski podvig je predstavljalo 3925 km Indije, kjer pa je vozil po povsem neturističnih delih in se naučil obnašati kot eden izmed domačinov (neupoštevanje cestnih pravil, kaos ob srečevanju). V Indiji je ob tamkajšnjih slabih higienskih razmer in zdravstveno oporečne vode zbolel za tifusom, zaradi česar je za osemnajst ur obležal in se ni mogel niti premakniti. Smrtnost tifusa je sicer brez zdravljenja 25%, z zdravljenjem pa 4%. Dobil je 15 različnih antibiotikov, katere je jemal pet dni in se brez posvetovanja z zdravniki o primernosti nadaljevanja kolesarskega podviga, odpravil naprej.

Ko se je vračal nazaj v Evropo, ga je čakalo "le" še 1461 km in tu je že imel v glavi zmagovalno miselnost, da je tako rekoč samozastavljen izziv osvojil. 202 dneva je sam kolesaril, nato pa ga je mama preko SMS-a povprašala, kje se nahaja (kot že tolikokrat do tedaj) in rutinsko ji je odgovoril. Kmalu je sledilo presenečenje, ki je mlademu Tomažu pomenilo največ - v Bolgariji ga je mama presenetila z obiskom in ga na sklepnem tednu kolesarjenja spremljala.

Ko je bilo izziv osvojen in se je tako medijski kot tudi siceršnji prah okrog izjemnega dosežka nekoliko polegel, je Tomaž Humar sam pri sebi ugotovil, da je pomirjen sam s sabo, notranje močnejši in izkustveno neprimerno bogatejši kot pred 4.avgustom 2015. Temu je pritrdila tudi knjižničarka Draščkova, ki je toplo priporočala branje knjige Svet ni meja, katere avtor je mladi ekstremist in je izšla septembra 2016.

S tem neverjetnim osvojenim izzivom je podrl rekord dotedanjega rekorderja Toma Daviesa, kateremu je enak podvig uspel pri 19 letih in 314 dnevih, Humar je 28. februarja 2016 prevzel častni naslov najmlajšega, ki je prekolesaril svet – z 19 leti in 308 dnevi. Prekolesaril je celo 100m več kot je bilo potrebno oz. zahtevano.

Tomaž Humar je kratko opisal njegovo podporno ekipo - predvsem mamo in sestro: med tem podvigom smo bili amaterji s profesionalno mentaliteto. In ta miselnost jih je skupaj prignala do cilja, na vprašanje, ali načrtuje že kaj podobnega, ekstremnega, pa s skrivnostnim nasmeškom razkrije: "Bo že čas pokazal."