Obdobje, v katerem smo se znašli zadnjega pol leta, nas je prisililo, da smo se nekoliko oddaljili od pogosto že nečloveškega ritma vsakdana in se bolj posvetili bližnjim, obenem pa si vzeli čas tudi za aktivnosti in opravila, ki so ostajala na stranskem tiru. In eno teh je tudi urejanje fotografij in »kupčkanje« videokaset. Ja, pravilno ste prebrali – v današnji digitalni dobi ga že ni več človeka, ki bi še imel doma videopredvajalnik ter si tako ogledal trenutke, posnete na filmski trak, zato nam preostane le zlaganje VHS-kaset (in tudi kaset drugih formatov tedanjega obdobja) na kup.

Naslednji korak se ponuja kar sam od sebe. Ob pogledu na niti ne tako majhno kopico videokaset sem se zaskrbljeno prijela za glavo in sama pri sebi razmišljala, kako neki bi še lahko vsaj pogledala, če morda prekopirati že ne morem več, posnetke prvega svetega obhajila, prejema zakramenta svete birme, valete in maturantskega plesa ter nekaterih drugih slovesnih dogodkov, kot so denimo družinska praznovanja. »Heureka!« se mi je v duhu znamenitega Arhimedovega vzklika vendarle posvetilo.

Poklicala sem znanca, ki je svojo celotno poklicno pot posvetil snemanju in fotografiranju. In ker se je prav on tudi letos lotil arhiviranja posnetkov, ki jih je zadnjih 30 let posnel kot uradni snemalec RK Celje Pivovarna Laško in Rokometne reprezentance Republike Hrvaške, sem si mislila: »Če ne on, mi ne bo znal pomagati nihče«.

Zoran, pionir videosnemanja na našem območju

Dobrovoljen glas na drugi strani telefona mi je dal slutiti, da bova rešila mojo zagato. Zoran Čulk je bil prvi, ki je na območju Savinjske regije začel snemati dogodke z videokamero in čeprav ga podatek nehote malce postara, velja zapisati, da so prvi posnetki izpod njegove mirne roke in natančnega očesa začeli nastajati pred 35 leti. Pojasnila sem mu, s kakšno težavo se soočam in Zoran, ki je svoj entuziazem v povezavi s foto-video-audio opremo spontano prenesel tudi na sina Jureta, me je kar nekoliko prestrašil, ko je dejal:« Čas za to se ti počasi izteka, veš, bova morala kar pljuniti v roke in se lotiti dela.«

V nadaljevanju pogovora mi je razložil, da se videokasete pravzaprav poslavljajo in jih skorajda ni več nikjer najti. Oziroma se najdejo: v škatlah, založenih z raznorazno ropotijo, najpogosteje na podstrešjih ali v kleteh. Ni ravno ličen prostor ne mesto za edinstvene in enkratne dogodke, kot so obhajilo, birma, valeta ali poroka, kajne?

»Pomembno je, da se kot imetniki videokaset zavedamo, da se oprema, ki še omogoča presnemavanje, ravno tako posodablja in kaj kmalu se lahko zgodi, da, četudi bomo še našli kakšen dragocen zapis v sliki in besedi na filmskem traku – morda tehnologija ne bo več omogočala, da vse spomine tudi uspešno oziroma v celoti digitaliziramo,« pravi sogovornik, ki je to področje spoznal pred skoraj štirimi desetletji kot ljubiteljski snemalec, kaj kmalu pa prepoznal to panogo kot nujno – ne le za osebne potrebe posameznikov, ki želimo ohranjati družinske spomine, pač pa je obstoj kvalitetnih posnetkov pomemben tudi z zgodovinskega in arhivskega ter dokumentarnega vidika (dogodki, tekme, otvoritve in še bi lahko naštevali).

Zoran Čulk, sinonim za snemanje na območju Radeč ter mnogoterih mest savinjskega in celjskega območja, mi je povedal, da bom potem, ko bo videokaseto uspešno presnel na digitalni medij, prejela tako videokaseto (ki bo sicer kmalu le še muzejski primerek) kot tudi USB-ključek – s tem pa je pozabi iztrganih nešteto lepih trenutkov.

Rešitev je še možna, a tako ne bo v nedolgled

Moja zagata, kako ohraniti stare posnetke, je bila tako rešena, me je pa ob slovesu znani snemalec nekoliko potolažil, rekoč, da je zdajšnje obdobje, ko smo več doma in na vrsto pridejo tudi stvari, ki smo jih prej vztrajno postavljali na stranski tir, kot nalašč, da se lotimo česa takega.

In da večina ljudi žal pogosto živi v nevednosti, da se možnosti presnemavanja vse bolj omejujejo, saj moderne tehnologije vse bolj izpodrivajo stare. Tako se marsikdo niti ne zaveda, da bo čez nekaj let videokaseto, ki danes nosi lep spomin npr. prvega svetega obhajila, lahko samo še vrgel v smeti.

»Že ko sem sam pred desetimi leti začel presnemavati lasten družinski arhiv, ki je vključeval 30-letno obdobje ter pričel prenašati v digitalno obliko številne trenutke otrok od rojstva naprej, me je spreletelo, da je presnemavanje nujno – kajti vsako nadaljnje leto, ko tega ne storimo, je slabše.«

Obstaja velika verjetnost, da je prav Zoran posnel vaše sveto obhajilo, sveto birmo, valeto in/ali maturantski ples; če ni, pa morda kot prepoznaven in cenjen snemalec v prihodnosti še bo – toda že na digitalni medij, katerega obstojnost (še) ni vprašljiva. Do tedaj pa kot strokovnjak s tega področja svetuje: »Pobrskajte po kotičkih, ki jih že dolgo niste pregledali, in če imate kje shranjene videokasete z različnimi formati obdobja izpred 20, 30 let, ne čakajte, da morda žal propadejo in se za vedno uničijo dragoceni spomini.«

Skrajni čas je torej, da poskrbite, da vaši družinski trenutki ostanejo zabeleženi v sliki in besedi – v koraku s sodobno tehnologijo.