Kjer se konča Jagnjenica in se ob cesti, ki vodi naprej do Sopote-Podkuma-Ljubljane, začnejo razprostirati prve hiše zaselka Zagrad, stoji še edini delujoči mlin ob hudourniškem potoku Sopota Cumarjev mlin, za katerega skrbita Danica in Jože Potrpin. Da bodo mlinski kamni lahko še naprej mleli, si aktivno prizadevata, a so administrativni mlini nerazumljivo počasni, zaradi česar sta se upravitelja po pomoč obrnila na Občino Radeče oz. njen oddelek za gospodarstvo in prostor.

Država zahteva tehnično ureditev

Vodno dovoljenje za namen obratovanja mlina poteče konec tega leta, je pa potrebno imeti tudi vodno soglasje zaradi odvzema vode v povezavi z biološkim minimumom. Za izdajo tega soglasja država zahteva tehnično ureditev, ki bi pomenila poseg v neokrnjeno naravo, hkrati pa tudi velik finančni zalogaj.

Kot zapletov ne bi bilo že dovolj, Potrpin pove, da se je zadeva tudi postopkovno zapletla, ker njegova mama (v času ko je še bila upraviteljica) ni tega uredila pred dobrim desetletjem, ko je država sprejela odločitev, da je tehnična ureditev predpogoj za izdajo vodnega soglasja. »Kako lahko od preproste 82-letne kmečke žene z izdelano le osnovno šolo, ki je navkljub nasprotni družbeni klimi in številnim oviram, 60 let mlela, zdaj brezpogojno zahtevate, da to uredi ob minimalni pokojnini, ki jo je prejemala po pokojnem možu,« ne razume, kako državni uradniki ne premorejo niti malo življenjskosti.

Potrpin poudari, da denimo v sušnih obdobjih zlasti poleti v primerih, ko ne more spuščati biološkega minimuma, niti odvzema vode, ki bi omogočala mletje, ni. Mlin preprosto stoji. Kot tudi stoji, če tri, štiri dni skupaj dežuje, ali če se »oblak utrga« - tedaj pa je vode preveč in zopet ni možno mletje.

Pogled v zgodovino mlina

Ravno letos teče častitljivih 100 let, odkar mlin stoji in je začel s svojim poslanstvom mletja. Obrtno dovoljenje ima Cumarjev mlin od l. 1921, naslednjič so jim ga izdali l. 1946.

Okrog leta 1953/54 pa je država prepovedala obrt, a po drugi strani tudi ne povsem zatrla obrtnikov, saj je obstajalo »tiho dovoljenje«.

Prvi mlinar v Cumarjevem mlinu je bil Jožetov in Daničin stari oče Franc Medvešek, delo pa je generacijsko nadaljevala njegova hči. Mlinarja sta bila oba sogovornikova starša, vendar je očetu zdravnik to delo odsvetoval. Po mamini smrti l.2012 sta zdajšnja upravitelja Cumarjevega mlina Jože in Danica.

Zanimivo je, da Danico in Jožeta starša (Ana in Hinko) nista nikoli česa posebej učila ali jima dajala navodila – otroka sta bila preprosto poleg, rasla sta z mlinom in postopoma postajala vse bolj vešča mlinarske obrti, vse dokler nista postala tudi sama samostojna mlinarja.

Na mesec sedaj pripeljejo kmetje npr. 2-3x mesečno ajdo (v zimskem času, od novembra do aprila) in morda le 1x mesečno pšenico. Cumarjev mlin melje za kmete iz Šmarčne, Vrhovega, tudi z dolenjskega Šentjerneja pridejo. »Ni mlinov. Odkar ne obratuje več Kozinčev mlin v Sevnici, tudi del sevniškega območja zapade pod naš mlin,« pove nedavno upokojen Jože, ki je poleg mlinarstva, velik del življenja posvetil tudi novinarstvu za Katoliško cerkev.

»Mi merimo tako kot že sto let, kolikor deluje mlin.« Vse več današnjih uporabnikov si želi imeti polnozrnato moko, kar pa pomeni uporabo bolj redkega sita, ki prepusti več ajdove moke in tako je tudi izkoristek večji. Naš izkoristek (po standardu, ki že celo stoletje velja – ob uporabi sita št. 5) je 53 odstotkov. Novejši pa je lahko tudi do 70, t.j. ali povedano drugače: od 100kg prinesenega žita dobimo ven 53 kg moke. »Kar ostane, damo pa kmetu nazaj in to uporabi za krmo, luske pa se lahko uporabijo kot polnilo za vzglavnike,« pojasni Potrpin, kako prav nič ne gre – v nič.

Ker je mlinarstvo registrirano kot osebno dopolnilno delo, upravičeno pričakuje, da bo nova zakonodaja na tem področju odpravila plačevanje mesečne vrednotnice (9.5 evrov) ter vpeljala pavšalno obdavčitev, saj t. i. mletje žita na tradicionalen način v Cumarjevem in podobnih redkih mlinih v Sloveniji ni nobena izrazita profitna dejavnost.

Pa ekonomska računica?

Če kmet pripelje 40 kg ajde, je 1 kg ajde 0,30 EUR; pri omenjeni količini, govorimo torej o 12 EUR – tako je, če plača. Lahko pa mlinar vzame merico, v našem primeru bi 3kg moke in to je plačilo v naravi/dobrini, kot bi včasih dejali.

Ni potrebno biti strokovnjak, da prepoznamo iz opisanega, da pri tej dejavnosti nikakor ne gre za zaslužkarstvo in bogatenje skozi opravljanje dejavnosti. Potrpinova poudarjata, da jima je najbolj pomembno, da mlin živi, da ostane v funkciji, da se lahko prikaže, kako se je na star način iz pšenice zmlela moka – osnovno živilo za izdelavo kruha.

Srčna želja, da mlin deluje še naprej

Ko je bila še mama upraviteljica, je učitelj Milan Gorišek pogosto pripeljal učence radeške šole na ogled, zdaj pa je tega manj. »Tu in tam še pridejo, tudi učenci svibenske podružnične šole se oglasijo. V sklopu pohoda iz Zagrada na Vetrni vrh Cumarjev mlin dobi goste, pa tudi udeleženci študijskih krožkov so prišli večkrat, ni pa več takega obiska in zanimanja kot nekoč,« opiše Jože Potrpin.

Danica in Jože nimata potomcev in tudi ne poznata nikogar, katerega bi v prihodnosti delo mlinarja utegnilo zanimati, verjameta pa, da jima bo, če bo zdravje naklonjeno, vsaj še desetletje delala v mlinu, že sedaj pa po tihem upata, da bo lokalna skupnost ohranila to pomembno izginjajočo obrt in tudi vse pripadajoče objekte, ki so stavbno zaščiteni od leta 2012 – tudi objekt, v katerem so še delujoče stope …

Zato tudi njuna prizadevanja, da pridobita vodno soglasje in vodno dovoljenje ter dosežeta, da je mlin uradno registriran tudi v bodoče in ima vso potrebno dokumentacijo urejeno.

Da se zadeva pospeši in najde neka srednja pot v smeri zadoščenja vseh, tako upraviteljev in lastnikov kot tudi zahtevam države, je svetnik Nove Slovenije Miran Prnaver v duhu interesa ohranjanja kulturne in stavbe dediščine na oktobrski občinski seji zaprosil, da bi radeška občina s pozitivno pisno izjavo morebiti pospešila sam postopek, ki že nekaj časa enostavno miruje – skupaj z dokumentacijo, ki leži v predalih Vodnega gospodarstva Novo mesto.