Ob današnji otvoritvi - zagonu prve samooskrbne skupnosti v Sloveniji s sončno (in posredno električno) energijo, ki bo potekalo v Zavratih, bo radeške konce obiskal evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP). Ker evropskih poslancev v Radečah, še manj pa na podeželju (Zavrate), ne gostimo prav pogosto, je obisk visokega politika preprostega značaja priložnost, da iz prve roke izvemo kaj več o kmetijstvu in trajnostni naravnanosti, ki sta temi, o katerih bi s Francem Bogovičem lahko klepetali ure in ure.

1. Znani ste po svoji, tudi osebni naravnanosti k trajnostnemu ravnanju in gospodarjenju, se morda tudi mala, srednja in velika podjetja, ki so vam po razmišljanju blizu, zato pogosteje obrnejo na vas, morda za kak nasvet glede črpanja evropskih sredstev in prenosa globalnih praks v lokalno okolje?
Drži, kohezijska politika in z njo povezano črpanje evropskih sredstev, sta vedno aktualno vprašanje za slovenske občine in podjetja, ne glede na panogo. Glede na to, da sem tudi že kot nekdanji dolgoletni župan Občine Krško imel veliko izkušenj z evropskimi projekti v naši občini, sedaj pa se kot evropski poslanec že v drugem mandatu posvečam kohezijski politiki in EU sredstvom, se mnogo ljudi obrača name po te nasvete.

Da bi jim najlažje odgovoril čim bolj celovito, sem leta 2019 skupaj s soavtorico mag. Moniko Kirbiš Rojs, današnjo državno sekretarko v Službi vlade za razvoj in kohezijsko politiko (SVRK) napisal knjigo: Evropska sredstva od teorije do prakse, ki je brezplačno dostopna vsem tudi v digitalni obliki prek Biblosa na povezavi: https://www.biblos.si/isbn/9789612845629.

Gre za prvo knjigo v slovenskem jeziku, kjer sta na enem mestu razloženi tako filozofija in teorija kohezijske politike EU, kot je knjiga v drugem delu tudi povsem praktični priročnik za prijavo projektov na EU razpise. Vabim vse, ki jih to zanima, k branju te knjige, saj so vse informacije zbrane na enem mestu.

2. Tudi sami se ukvarjate s kmetijstvom, konkretno z integriranim pridelovanjem jabolk, in za nameček ste tudi take izobrazbe (agronom). Kaj menite, da je ključno, da se ohrani (malo) kmetijstvo tudi v hribovitih predelih, kot je denimo Svibno, Zavrate, Pokumsko hribovje?
Prihajam s kmečke družine, zato je bila odločitev za študij agronomije kar nekako naravna. Po nekaj letih dela v Agrokombinatu sva se z ženo Bojano odločila, da greva na samostojno podjetniško-kmetijsko pot. Danes v neposredni bližini našega doma v Koprivnici obdelujeva slabe tri hektarje sodobnega nasada jablan, pokritega s protitočno mrežo in urejenim kapljičnim namakanjem. Lansko leto smo pridelali rekordnih 210 ton jabolk, letos pa nam je pozeba pustila zgolj okoli 10 ton pridelka.ć

Slovenija ima zelo specifično zemljiško strukturo kmetijskih površin, kmetije so majhne, številne izmed njih ležijo na hribovitih in gorskih območjih, kjer je opravljanje kmetijske dejavnosti še dodatno oteženo. Za ohranjanje kmetij, tako v »dolini« kot v hribih, kar velja tudi za Svibno, Zavrate, Pokumsko hribovje, pa so najbolj ključni ljudje, torej mladi, ki bodo v kmetovanju na teh območjih videli svojo prihodnost. Brez mladih prevzemnikov kmetij, ki jim bo pomagala tudi pametna kmetijsko-zemljiška politika, ki bo omogočala lažje zaokroževanje kmetij in s tem krepitev konkurenčnosti tovrstnih kmetij, žal ne bo šlo.

Priložnosti za male kmetije je veliko, vse od butičnosti ponudbe, ekološke pridelave do razvoja različnih dopolnilnih dejavnosti na kmetiji - predelava mesa, mlečnih izdelkov, neposredna prodaja, povezovanje kmetov, razvoj turistične kmetije itd.

Skupna kmetijska politika EU namenja dodatna sredstva za kmetovanje na tovrstnih območjih, prav tako bodo z novo reformo države članice dolžne nameniti najmanj 10 % sredstev iz naslova neposrednih plačil za t. i. prerazporeditveno plačilo za manjše kmetije, s čemer se krepi evropski model družinskega kmetovanja.

3. Mnoga rodovitna območja v dobi kapitalizma nadomeščajo trgovski centri in industrijske cone. Pri nas k sreči še vedno bogato letino (če le ne udari kakšna toča) nudi hotemeško polje (zelje, koruza, nekaj ajde) in tudi velike njive v Vrhovem. Ni pa rečeno, da bo prihodnjih 50 let tako tudi ostalo. Lahko v tem navideznem ali pa tudi dejanskem boju med ohranitvijo naše rase s samooskrbo in potrošništvom, zmaga zdrava kmečka pamet?
Zavedati se moramo, da se svet zelo hitro spreminja, pa naj nam bo všeč ali ne. Vedno se je treba prilagajati in enako velja za kmetijstvo, kjer bo konkurenčen tisti kmet, ki bo sledil napredku v tehnologijah pridelave, ki bo odprt za nove ideje in se znal povezovati. Zato še enkrat poudarjam, kako pomembno je motivirati mlade za kmetovanje, saj imajo drugačne poglede, so izobraženi in polni novih idej.

Cilj nam mora biti čim več izdelkov slovenskega izvora na trgovskih policah. Zaman je »jamrati«, da imamo preveč trgovin, ljudje nenazadnje večinoma kupujejo živila v trgovinah, zato moramo okrepiti zavest o krepitvi povezovanja kmetov, saj so le povezani kmetje, ki govorijo z enim glasom, lahko enakovreden sogovornik trgovskim verigam.

Seveda pa je čas korona krize bolj kot katerikoli čas prej pokazal, koliko priložnosti je v kratkih prehranskih verigah. Zaživela je neposredna povezava med pridelovalci hrane in potrošniki, pogosto tudi z uporabo digitalnih platform, kar tudi vzpodbujamo v okviru našega koncepta Pametnih vasi. Predvidevam, da bodo takšne oblike prodaje v prehranski verigi v porastu tudi v prihodnje.

Potrošniki se vedno bolj zavedajo, da pri kmetu lahko dobijo res svežo in kakovostno lokalno pridelano hrano za praktično isto ceno, kot v trgovskem centru. Potrošnik vedno bolj želi poznati kmeta, ki pridela hrano zanj.

Ker je prehranska veriga krajša, to hkrati pomeni, da je delo kmeta bolj pošteno plačano. Kar verjamem, da je velika priložnost predvsem za manjše kmetije, ki lahko na takšen način zaslužijo dovolj za svoj razvoj. In ker je hrana prodana na lokalni ravni, to hkrati pomeni, da je tudi onesnaževanje okolja manjše, saj se s tem izognemo daljšim prevozom, ki so glavni povzročitelj ogljičnega odtisa. Ker pa na večji ekološki odtis vpliva tudi procesiranje in pakiranje hrane ter odpadki, ki pri tem nastanejo, s kratkimi prehranskimi verigami hkrati varujemo tudi okolje. Zdrava kmečka pamet, spoštovanje in odgovoren odnos do narave in do ljudi, je tisto, kar nas bo ohranilo.

4. S katerimi ovirami se po vaših izkušnjah sodoben kmet največ srečuje?
Zadnja kovid kriza in omejevalni ukrepi, povezani z njo, so imeli velik vpliv na delovanje trgovin in transporta. Posledično so se povišale maloprodajne cene hrane. V nasprotju s tem so se v nekaterih panogah, kot so vinogradništvo, govedoreja, prašičereja, odkupne cene pri kmetih znižale. In to kljub temu, da so se vhodni stroški proizvodnje hrane povišali, saj se zadnjih nekaj mesecev močno dvigujejo tudi cene kmetijskih vhodnih surovin (elektrika, koruza, gnojila, pesticidi). Če se ne bodo odkupne cene pri kmetih kmalu zvišale, bo sistem za pridelovalce hrane postal nevzdržen.

Za nameček pa je mnoge kmete letos ponovno prizadela pozeba, ki je vsaj oklestila, če že ne dodobra uničila pridelek predvsem sadjarjem in druge naravne ujme, ki so zagotovo posledice podnebnih sprememb. Kmetijstvo je resda panoga, ki s svojo dejavnostjo vpliva na okolje, po drugi strani pa je tudi tista panoga, ki jo podnebne spremembe in posledično ekstremni vremenski pojavi najbolj prizadenejo. In tudi to bo vplivalo na rast cene hrane.

Slovensko kmetijstvo ima veliko omejitev v majhni in razdrobljeni posestni strukturi, zato je velikokrat nekonkurenčno in so proizvodi iz tujine cenejši, mnogokrat pridelani pod manj strogimi pogoji in večkrat manj kakovostni.

V sušnih letih je velika ovira tudi pomanjkanje vode, predvsem v sadjarstvu in zelenjadarstvu, zato vidim priložnost tudi v vaši občini, na ravninskem delu ob Savi, v namakanju, kar nam tudi omogoča reka Sava.

5. Radeče so v primerjavi s celotnim Posavjem majhne, pa vendar. Menite, da z ozirom na razpoložljive obdelovalne površine in število prebivalcev lahko z optimizmom govorimo o kmetijstvu?
Meni lep slovenski rek pravi, da upanje umira zadnje, zato moramo z optimizmom gledati v prihodnost. Občina Radeče je relativno majhna, pa so vseeno prisotni tako sadjarstvo, poljedelstvo kot živinoreja. Na splošno slovensko podeželje zaznamuje velika razdrobljenost in tudi pestrost kmetijskih zemljišč. Podeželje moramo v prihodnje napraviti še bolj privlačno za mlade, da na tem področju ostanejo in ga vzamejo za svojega, namesto, da bi se izseljevali s podeželja, v katerem vselej najdemo skrite velike priložnosti.

Vsekakor pa se zavedam, da je na majhnih hribovskih kmetijah zelo težko doseči primerljiv dohodek, kot je to v drugih poklicih, zato je veliko kmetij takšnih, da je vsaj eden na kmetiji zaposlen, kmetije so velikokrat predvsem samooskrbne, s čimer si zagotovimo kakovostno domačo hrano. COVID 19 kriza nam je pokazal tudi to, da je lahko življenje na vasi veliko lepše, kot v velikih mestih, vsekakor pa rabimo kakovostno infrastrukturo, vključno s hitrimi internetnimi povezavami, ki omogočajo, delo, šolanje, nakupe na daljavo. Osebno ne bi moje Koprivnice izpod Bohorja nikoli zamenjal za Bruselj, kamor hodim v službo zadnja leta.

6. V Zavratih bo danes otvoritev zagona sončnih elektrarn, kar je pionirski dosežek na državnem nivoju. Koliko se ta vrsta energije uporablja na evropskem nivoju; kateri so svetli primeri, ki so lahko za zgled in kjer je ta način oskrbe še vedno, kljub razvoju, na točki nič?
Posavje je energetska regija, saj imamo jedrsko elektrarno v Krškem, termoelektrarno v Brestanici, na Savi smo zgradili verigo hidroelektrarn in ukrotili reko Savo ter s tem zavarovali Posavje pred poplavami. Z rabo fosilnih goriv moramo zelo na hitro zmanjšati, v kolikor želimo upočasniti podnebne spremembe, ki jih ustvarjamo ljudje predvsem z rabo energije v prometu, stavbah in pri proizvodnji električne energije. V prihodnjih letih lahko pričakujemo zmanjšanje porabe energije iz fosilnih goriv in povečanje rabe električne energije (električni avtomobili, toplotne črpalke…).

Osebno podpiram dokončanje verige hidroelektrarn na Savi, izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, ter seveda proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, kjer igra pomembno vlogo sončna energija.

Sicer se Slovenija zaenkrat še ne uvršča med države z visokim deležem obnovljive energije. Vseeno pa je bila prva slovenska sončna elektrarna leta 2008, le slabih deset let kasneje pa že govorimo o vasi, ki je 100 % samooskrbna prav z sončno energijo. Ta primer razvoja energetike po konceptu Pametnih vasi me navdaja z velikim optimizmom. Verjamem, da bo pomenil svetel vzor in navdih za bodoče energetske projekte v slovenskem podeželskem okolju. Dovolite, da iskreno čestitam Gregorju Novaku in njegovi ekipi za vizionarsko delo.

7. Za zaključek, kaj bi položili kot evropski poslanec, še bolj pa kot zaveden Posavec našim bralcem, prebivalcem Radeč, na srce? Kaj je tisto, kar želite, da čim več ljudi ozavesti, se zave in tudi morda po svojih zmožnostih udejanja?
Tako kot Evropo Posavje, Radeče predstavljamo ljudje in veliko je odvisno od nas samih, naših idej, vizij in konec koncev tudi poguma da prepoznamo izzive našega domačega kraja in s povezovanjem med seboj v še tako majhnem kraju, vasici, zaselku lahko te izzive rešujemo uspešno in delamo majhne, a za naš kraj in posavsko regijo pomembne razvojne korake. Pri tem nam lahko pomagajo tudi sredstva Evropske unije, ki so namenjena za doseganje zelene, digitalne in odporne Evrope.

Četudi so Radeče na zemljevidu le manjša občina, je to nikakor ne sme definirati. Vse, ves napredek je odvisen od dobrih idej, inovativnosti ter prodornosti, ki pridejo zraven. Prepričan sem, da boste v Radečah še naprej odločno in s srcem korakali v smer zelenih, digitalnih in odpornih ter pametnih Radeč, ki bodo zgled za koncept Pametnih vasi.